David Zupančič: družbena omrežja nadzirajo naše možgane

Ko stojimo pred semaforjem, čakamo dvigalo ali hrano v restavraciji, se pogosto zgodi nekaj skoraj avtomatskega: roka zdrsne v žep, telefon je v dlani in že preverjamo, kaj je novega. Zakaj nas digitalni svet tako hitro potegne vase in kako lahko to navado vsaj malo obrnemo v svojo korist?

V podkastu Uživajmo pametno z voditeljem Nikom Škrlecem se pogovori pogosto vrtijo okoli vprašanja, kako živeti z digitalno tehnologijo - ne brez nje, ampak tudi ne popolnoma pod njenim vplivom.

V tokratni epizodi je bil gost David Zupančič, zdravnik, pisatelj, televizijski voditelj in oče dveh otrok. Človek, ki tehnologijo uporablja vsak dan, saj je del njegovega dela, hkrati pa zelo dobro pozna tudi njene pasti. Če kdo misli, da so zasloni predvsem težava otrok, ga tak pogovor hitro postavi na realna tla. Velikokrat se namreč izkaže, da imajo odrasli z njimi prav tako zapleten odnos.

Tisti majhni trenutki, ko avtomatsko vzamemo telefon

David Zupančič se sprašuje, koliko časa telefon v resnici zavzame v našem dnevu. »Vedno, ko imam možnost nekaj preveriti, naj bo to Instagram, odziv na podkast ali številke prodaje knjige, lahko vzamem telefon in nekaj brskam. In ugotovil sem, da res noro dolgo preživim pred zasloni.«

Neko jutro je med službenim sestankom odprl statistiko uporabe telefona in ugotovil, da je bil pred zaslonom že dve uri. Takrat se je za trenutek ustavil in se vprašal, ali je sploh že začel dan.

David Zupančič v pogovoru med drugim priporoča:“Ko mi prsti sami od sebe zdrsnejo na Instagram … takrat vem, da moram telefon odložiti. Algoritmi nas šokirajo, zato da ostanemo povezani, to je njihov poslovni model. In če želimo možgane navaditi nazaj na stanje, ki ni stanje hiperstimulacije, je najbolj enostaven nasvet ta, da pustimo telefon v drugi sobi ali doma, ko gremo ven na sprehod, ali v torbi, ko smo na kosilu s prijatelji oz. družino.”

Tehnologija nam tudi pomaga

Ironija digitalnega sveta je, da nam hkrati pomaga in nas obremenjuje. Telefon danes ni več samo telefon, je koledar, beležnica, fotoaparat, bralnik, komunikacijsko orodje in včasih tudi pisarna v žepu.

Zupančič priznava, da brez digitalnih orodij težko usklajuje vse svoje vloge. »Stalno razmišljam, kako umestiti vse projekte tako, da družinsko življenje ne trpi. Ostalo se prilagaja družini, čeprav se mora tudi družina včasih prilagoditi moji službi v kliničnem centru.«

Z ženo uporabljata skupni digitalni koledar, kjer se znajde vse: od službenih obveznosti do družinskih načrtov. »Z ženo imava skupen koledar, svoje tekste imam v oblaku, ideje zapisujem kar na telefon. Jaz zase lahko rečem, da sem zelo vpet v digitalni svet.«

»Tehnologija torej lahko zelo pomaga. Težava nastane šele takrat, ko uporabnost neopazno preide v navado oz. refleks. Ko telefon vzamemo v roke … ne zato, ker bi nekaj potrebovali, ampak ker imamo za trenutek praznino. Nekoč sem na jutranjem sestanku ugotovil, da sem že dve uri preživel za zaslonom. Takrat sem se zgrozil in se vprašal, ali sem sploh že buden toliko časa,” pravi David Zupančič in opozarja, da imamo tudi odrasli izzive z vsebinami družbenih omrežij. 

Ko algoritmi lovijo našo pozornost

Današnja družbena omrežja niso nastala naključno. Zgrajena so na podlagi ekonomije pozornosti.

Naš čas je valuta. Zato so vsebine vedno krajše, hitrejše in bolj stimulativne. Nekaj sekund smeha. Nekaj sekund presenečenja. Nekaj sekund šoka. In potem naslednji video.

Zupančič opisuje trenutek, ko se je med takšnim brskanjem nenadoma zavedel, kaj pravzaprav počne. »Na neki točki sem gledal človeka, ki je v svoji kuhinji postavil telefon in se posnel, kako pleše. In jaz to gledam.« V tistem trenutku se je vprašal, zakaj to sploh gleda. Pošalil se je, da bi bilo morda celo bolj smiselno, če bi tudi sam zaplesal. Vsaj malo bi se razgibal.

Takšni trenutki so lahko skoraj komični, a hkrati razkrivajo, kako učinkovito delujejo algoritmi. Ponudijo nam nekaj ravno dovolj zanimivega, da ostanemo še malo. In še malo. In tako lahko nekaj sekund čakanja na dvigalo hitro postane deset minut brskanja.

Majhen trik proti avtomatizmu

Zupančič ne zagovarja radikalnega digitalnega minimalizma. Telefon uporablja veliko, tudi službeno. Je pa uvedel preprost trik: telefon poskuša fizično umakniti.

»Ko imaš stalen impulz, da bi segel po telefonu, je včasih najbolje, da ga umakneš stran. Če ni v žepu, ampak v torbi, ta refleks veliko lažje prekineš.
Tudi ko grem na sprehod z otrokom, telefon pogosto pustim doma, zato da se lahko posvetim otroku v celoti, in potem ko se vrnem, si vzamem čas za telefon. Tako sem veliko bolj učinkovit in osredotočen na tisto, kar v tistem trenutku počnem.«

Zveni nepomembno, vendar prav takšne majhne spremembe pogosto pomagajo razbiti avtomatizem, ki ga ustvarjajo digitalne navade. 

Poezija kot digitalna protiutež

Čakanje v restavraciji ali kje drugje je danes pogosto zapolnjeno z neskončnim brskanjem po kratkih videih. Zupančič ima nekoliko drugačen pristop.

»Takrat si recitiram pesmi. Zapolnim čas z nečim lepim.« Poezija je sčasoma postala tudi del njegovih objav na družbenih omrežjih. »Hočem biti ambasador branja. Hočem biti ambasador branja poezije.«

Včasih med množico lahkotnih vsebin preprosto objavi pesem. In zanimivo, ljudje jo pogosto preberejo. Delujejo kot majhen opomnik, da lahko digitalni prostor vsebuje tudi nekaj tišine.

Zakaj družbena omrežja pogosto spodbujajo konflikt

Algoritmi imajo še eno zanimivo lastnost: pogosto nagrajujejo vsebine, ki sprožijo močne odzive.

»Algoritmi velikokrat gradijo na tem, da te šokirajo, da te pretresejo ali razjezijo, samo zato da bi ostal povezan in komentiral. Tudi zato je vedno več kontroverznih in provokativnih objav  da hitro dobijo čim več komentarjev in več vidnosti. Zelo vidno je to v svetu fitnesa in vadbe, kjer se pojavlja vedno več tovrstnih objav, na katere ljudje reagirajo, se jezijo in s tem ustvarjajo dodatne oglede.« 

Ko objava sproži burne komentarje ali prepir, jo platforme zaznajo kot »angažirano« vsebino in jo pokažejo še več ljudem. Tako lahko včasih največ pozornosti dobijo prav najbolj kontroverzne ali nenavadne objave. V praksi to pomeni, da lahko nekdo z nenavadnim nasvetom ali provokativnim mnenjem v zelo kratkem času doseže ogromno ljudi – predvsem zato, ker se v komentarjih začne razprava.

Preberite tudi: Vpliv družbenih omrežij na naše možgane

Otroci vidijo predvsem naš zgled

Kot oče dveh otrok Zupančič veliko razmišlja tudi o tem, kakšen odnos do tehnologije prenaša na svoje otroke.

Po njegovem mnenju zgled staršev pri tem igra veliko večjo vlogo kot pravila.

»Želim, da me vidi, ko berem. Ne pa očija, ki ima ves čas v roki telefon.«

Če starši večino časa preživijo s telefonom v roki, potem pa otrokom razlagajo, da so zasloni škodljivi, sporočilo ne bo prepričljivo.

Če pa otroci vidijo odrasle, ki berejo knjigo, gredo na sprehod ali se odpravijo v hribe, bodo tak način preživljanja časa veliko lažje sprejeli tudi sami.

Kaj pomeni izraz digitalna demenca

V pogovoru se dotakneta tudi izraza digitalna demenca. Ne gre za medicinsko diagnozo, temveč za opis pojava, pri katerem preobilje kratkih vsebin vpliva na koncentracijo.

David Zupančič še s primerom ponazori delovanje naših možganov: »Če pogledaš 40 ali 50 kratkih vsebin, potem pa greš brat knjigo, so možgani nasičeni z informacijami, podobno kot računalnik, ki ga preobremenimo na primer s fotografijami. Stalno preklapljanje med informacijami otežuje poglobljeno razmišljanje, zato se težje zberemo tudi pri branju knjige.« 

Preproste protiuteži digitalnemu svetu

Kot protiutež digitalnemu tempu Zupančič omenja nekaj presenetljivo preprostih stvari: branje, gibanje, šport in čas brez zaslonov. To niso spektakularne rešitve, ampak majhne navade, ki pomagajo možganom, da se umirijo po nenehnem toku digitalnih dražljajev.

Manj virtualnih, več resničnih odnosov

Na koncu pogovora Zupančič poudari misel, ki zelo dobro povzame celotno temo. »Velikokrat ustreza, če se lahko za trenutek umaknemo s spleta in telefona in se posvetimo ljudem, ki so blizu. Negujmo več resničnih odnosov in manj virtualnih odnosov.«

In doda še eno priporočilo, ki se mu zdi vedno aktualno: »Moramo več brati.« Ena knjiga na mesec se komu zdi veliko, v resnici pa je to presenetljivo dosegljiv cilj. 

»Digitalni svet ne bo izginil in algoritmi ne bodo postali nežnejši. Lahko pa se naučimo živeti tako, da tehnologija dela za nas, in ne mi zanjo.«

Včasih to pomeni že majhno spremembo: ko naslednjič čakamo dvigalo, telefon pustimo v žepu. Ali pa, kot bi predlagal David Zupančič, v mislih recitirajmo kakšno pesem.