Dan Podjed: antropološki pogled na svet zaslonov

Če bi morali izbrati eno besedo, ki najbolje opiše pogovor z Danom Podjedom, bi bila: človeškost. Če bi morali izbrati eno situacijo, ki najbolje opiše naš vsakdan, pa verjetno: telefon v roki. Tudi takrat, ko res ne bi bilo treba. Recimo v gledališču. Ali med pogovorom. Ali celo med zelo intimnimi trenutki (o tem kasneje).

V najnovejši epizodi podkasta Uživajmo pametno se je voditelj Nik Škrlec pogovarjal z antropologom, raziskovalcem, pisateljem, predavateljem, profesorjem, ljudskim in družinskim človekom, izvrstnim sogovornikom in mojstrom primerjav iz vsakdanjega življenja, ki zna o tehnologiji govoriti brez strašenja, a tudi brez olepševanja. In predvsem tako, da se ob tem malo nasmejimo, predvsem sebi.

Antropologija: zakaj sploh potrebujemo nekoga, ki nas opazuje?

»Mislim, da svet dejansko potrebuje antropologijo in antropološki način razmišljanja – bolj kot kadarkoli prej. Zato ker živimo v svetu, ki postaja vse nevarnejši, ker ne znamo sprejeti drugačnosti in ker mislimo, da smo središče sveta,« meni Dan.

Antropologi imajo nehvaležno nalogo: opazujejo ljudi in jim potem povedo, kaj pravzaprav počnejo. Kar ni vedno prijetno slišati. A kot poudari Dan, je ravno v tem bistvo antropološkega pogleda:

»Antropologija nas razsredišči – pokaže nam, da ne jaz ne ti nisva središče sveta. Vsak človek je središče zase.«

Antropologija nas tako uči, da nismo središče sveta. Na svetu je več kot osem milijard “središč”, in ko to pozabimo, hitro začnemo misliti, da je naš pogled edini pravi. Kot v pogovoru hudomušno pripomni tudi voditelj: “V trenutku, ko verjamemo, da se svet vrti okoli nas, algoritmi nimajo več težkega dela – z veseljem nas zaprejo v lasten mehurček.”

Dan izpostavi tudi zanimivo tezo, da problem tehnologije ni v tem, da se o njej preveč kritično pogovarjamo, temveč v tem, da so pri njenem nastajanju predolgo manjkali pogledi, ki razumejo človeka. Antropologi, humanisti in družboslovci po njegovem ne bi smeli ostajati zgolj pri razlagi in kritiki sveta, kakršen je, temveč bi morali biti vključeni tudi v razvoj tehnologij, ki že danes sooblikujejo naše življenje.

Pove, da bi bila družbena omrežja verjetno drugačna – in bolj povezovalna – če bi pri njihovem nastajanju sodelovali tudi humanisti in družboslovci. Ob tem opozori na pomen sodelovanja med različnimi področji, od inženirstva in naravoslovja do filozofije, umetnosti in družboslovja, saj lahko šele takšno prepletanje znanj vodi do rešitev, ki so bolj prilagojene ljudem in našim potrebam. Hkrati pa izrazi zadržanost do razvojnih pristopov, ki temeljijo na logiki hitrega napredovanja brez razmisleka o posledicah po načelu »move fast and break things«, ki je zaznamovalo začetke družbenih omrežij.

Družbena (ne družabna) omrežja in življenje v kvadratku

Ena prvih stvari, ki jih v pogovoru razčisti Dan, je že samo poimenovanje: družbena omrežja niso nujno družabna. »Gre za social networks, ne za networks of fun,« pripomni z nasmehom in doda, da smo ljudje v omrežjih živeli že tisočletja – le da smo jih v zadnjih desetletjih preselili na zaslone. A pri tem se ni spremenil le prostor, spremenili smo se tudi mi. Mediji nas namreč ne le povezujejo, ampak nas tudi oblikujejo. 

Dan Podjed: »Tisti medij, ki ga najbolje uporabljaš, te najbolj globoko zaznamuje. Lahko bi rekli, da vas tisti medij, ki ga največ uporabljate, začne gledati nazaj: če veliko uporabljate Instagram, začnete svet dojemati skozi kvadrat in razmišljati, ali je ozadje dovolj zanimivo za objavo; če uporabljate X, začnete lastne misli stiskati v kratke, udarne stavke; Facebook pa, kot se pošali, ostaja prostor, kjer se srečujejo tisti, ki so tam že skoraj dvajset let in se starajo skupaj z algoritmom. Medij postane sporočilo, mi pa nehote postanemo njegovi liki.«

Pravica do odklopa (ki je še nimamo, a bi jo nujno potrebovali)

Ko pogovor nanese na odklop, Dan ne govori o nostalgiji po časih brez tehnologije, ampak o zelo konkretni človeški potrebi. »Ne govorim o tem, da bi zavrgli naprave in šli nazaj v votline,« se pošali, »govorim o tem, da bi si smeli privoščiti, da se izklopimo.«

Po njegovem bi nas morale aplikacije v nekem trenutku same prijazno ustaviti – kot dober prijatelj, ki reče: dovolj je bilo za danes, pojdi ven, odpri okno, pojdi med ljudi. Paradoks sodobnega časa je namreč očiten: nikoli nismo bili tako povezani, pa hkrati tako osamljeni. Svetovna zdravstvena organizacija celo govori o epidemiji osamljenosti, in to v času, ko nas telefoni spremljajo od jutra do večera. Odklop zato ni razvada ali upor proti tehnologiji, ampak način, da se spet priklopimo – drug na drugega.

Telefon med predstavo, večerjo … in drugje, kjer res nima kaj iskati

Eden bolj slikovitih trenutkov pogovora se zgodi, ko se sogovornika dotakneta prizora, ki ga vsi poznamo: tema v gledališki dvorani, tišina na odru in nenadoma modrikast sij telefona v prvi vrsti. »To je enako, kot če bi bila midva na večerji in bi ti sredi pogovora začel gledati stran,« pripomni Nik, Dan pa doda brez olepševanja: »To ni v redu. To je motnja.«

In kot da to še ne bi bilo dovolj zgovorno, omeni raziskave, ki kažejo, da približno deset odstotkov ljudi med spolnimi odnosi pogleda na telefon, pri mlajših generacijah še bistveno več. Ne zato, ker bi to želeli, ampak zato, ker jih v tistem trenutku premami potisno obvestilo. Ko telefon vstopi v prostor, v katerem bi morali biti drug z drugim, ne moti le pozornosti – tiho, a vztrajno razkraja odnos.

Umetna inteligenca: pomoč ali tolažba?

Eden bolj zaskrbljujočih trenutkov pogovora se dotakne rabe umetne inteligence tam, kjer bi morda najmanj pričakovali: pri čustveni opori. Dan opozori na raziskave, ki kažejo, da vse več mladih ne uporablja umetne inteligence predvsem za pomoč pri šolskih nalogah, temveč za pogovor. »Ker je tam nekdo vedno na voljo,« pove, »ker posluša in ne presoja.«

A prav v tem se skriva dilema. Če se mladi – in ne le mladi – začnejo obračati k algoritmom zato, ker v resničnem svetu nimajo občutka, da jih kdo sliši, to ni več tehnološko vprašanje, temveč družbeno. Dan ob tem opozori, da ne gre za demoniziranje orodij, temveč za razmislek o tem, kaj se zgodi z odnosi, če poslušanje, sočutje in pozornost počasi prelagamo na sisteme, ki so sicer vedno odzivni, a nikoli zares prisotni. Vprašanje zato ni, ali je umetna inteligenca uporabna, temveč ali lahko – in ali bi sploh smela – nadomeščati tisto, kar bi moralo ostati med ljudmi.

»Bolj kot to, da bomo nehali misliti, me skrbi to, da bomo nehali sočustvovati,« nas opozori«, Dan Podjed.

Rubikova kocka: človek 1 : umetna inteligenca 0

Da pogovor ne bi ostal le pri velikih konceptih, sta si gosta v studiu privoščila še majhen, skoraj igriv eksperiment: reševanje Rubikove kocke. Človek proti umetni inteligenci, v živo, brez olepševanja. Kocka je romala v Nikove roke, umetna inteligenca pa je dobila fotografije in jasna navodila. Rezultat? Človek je kocko sestavil, umetna inteligenca pa je – kljub samozavestnim algoritmom – obstala nekje na polovici poti.

Dan ob tem mirno pripomni, da to sploh ni bistvo: ni pomembno, kdo zmaga, ampak kaj se zgodi v procesu. Ko nalogo rešujemo sami, se – kot kažejo raziskave – v možganih sproži živahna aktivnost, miselni napor, povezovanje. Ko pa nalogo prepustimo stroju, se kognitivna dejavnost opazno zmanjša.

»Kaj se ustvarja na ta način? Kognitivni dolg. Na hitro dobiš rešitev, dolgoročno pa nehaš misliti,« opozori Dan. Rubikova kocka tako postane več kot igrača – postane zelo nazoren opomnik, zakaj je včasih vredno vztrajati pri lastnem razmišljanju, tudi če traja malo dlje.

Otroci, telefoni in meja, ki bi jo morali potegniti

Ko pogovor nanese na otroke in pametne telefone, Dan ne olepšuje. Poudari, da so starši v zadnjih dveh desetletjih vstopili v nekaj, česar posledic preprosto niso mogli predvideti. Telefoni so prišli v otroške roke z dobrimi nameni – kot orodje za varnost in stik, a danes se vse jasneje kažejo tudi stranski učinki: več tesnobe, več osamljenosti in občutno manj časa za igro.

Dan ob tem izpostavi zanimivo, a povedno protislovje: ljudje, ki tehnologije razvijajo in najbolje razumejo njihove učinke, so pogosto med tistimi, ki svojim otrokom rabo pametnih naprav in družbenih omrežij najdlje omejujejo. Ne kot gesto odpora proti tehnologiji, temveč kot zavestno odločitev o tem, kje in kdaj je smiselno potegniti mejo. In prav vprašanje te meje – ne popolna prepoved, ne brezpogojna uporaba – ostaja eno ključnih izzivov sodobnega starševstva.

Kaj torej narediti? (Ne, odgovor ni “vreči telefon skozi okno”)

Dan se v pogovoru večkrat pošali, da noče izpasti kot nekdo, ki bi nas rad poslal nazaj v votline ali nas prepričeval, naj zavržemo naprave. Tehnologijo ima rad, z njo se ukvarja že desetletja in jo tudi sam vsakodnevno uporablja. A ob tem vztraja pri preprostem načelu: »Naj tehnologije delajo za nas, ne proti nam.«

Roboti in algoritmi naj prevzamejo ponavljajoča, dolgočasna ali naporna opravila, ljudem pa naj ostane tisto, kar nas dela človeške – ustvarjanje, igra, umetnost, druženje in skrb drug za drugega. Ne gre za odpoved tehnologiji, temveč za zmernost in zavestno odločanje, kdaj nam nekaj koristi in kdaj nam tiho jemlje pozornost, čas in odnose.

»Če tehnologije delajo proti nam, potem nekaj ni v redu – saj naj bi bile tu zato, da nam pomagajo biti boljši ljudje,« opozori Dan Podjed.

Zaključna misel, ki si jo je vredno zapomniti

Tokratni gost si vsako leto namesto novoletnih zaobljub zapiše osebni moto. Moto preteklega leta se je glasil: »Odpri okna in vrata in stopi na prosto.« Tu Podjed ne razmišlja le dobesedno, ampak tudi simbolno – iz zaprtih prostorov, informacijskih mehurčkov in okopov, v katerih pogosto živimo. »Želim si stopiti ven, srečati različno misleče ljudi in se z njimi pogovarjati. Da vidimo, da nekdo v sosednjem ‘kontejnerju’ ni nujno sovražnik. Vsi smo ljudje. To nas druži.«

Letošnji moto pa je še bolj preprost in hkrati zahtevnejši: »Delaj dobro.« Ne za algoritme, ne za doseg in ne za všečke, ampak za ljudi. Dobro delati namreč ne pomeni le delati za zaslužek, ampak delati nekaj, kar narediš za drugega. »Ko narediš nekaj dobrega za druge, dobiš bistveno več nazaj,« poudari.

In za konec še maorski pregovor, ki ga je zapisal antropolog Marcel Mauss: »Daj, kolikor vzameš, in vse bo dobro.« Preprosta formula človečnosti, ki je algoritmi še ne znajo izračunati. Ampak velja čisto povsod, tudi pri nas.