Nenasilna komunikacija - govori, da gradiš, ne da raniš

»Nenasilna komunikacija ni nenehna prijaznost. Je spoštljivo izražanje svojih potreb in mej, ne da bi pri tem spregledali potrebe in meje druge osebe, « pojasnjuje mag. Tjaša Hrovat. 

V novi epizodi podkasta Uživajmo pametno se voditelj Nik Škrlec in gostja mag. Tjaša Hrovat poglobita v temo, ki je hkrati intimna, družbeno pomembna in izjemno aktualna. Nasilje se namreč ne začne šele tam, kjer ga javnost najpogosteje opazi: pri fizičnih napadih, grožnjah ali javnih izbruhih. Začne se veliko prej – v jeziku, vzorcih vedenja, komentarjih, ki smo jih normalizirali do te mere, da jih komaj še opazimo.

Epizoda razkriva, kako določena vedenja, ki se na prvi pogled zdijo neškodljiva, ustvarjajo prostor za resnejše oblike nasilja, kako splet to dinamiko pospešuje in kako vsak od nas nosi del moči, da nasilje prekinemo.

Društvo za nenasilno komunikacijo: prostor varnosti in spremembe

Društvo za nenasilno komunikacijo je ena najbolj prepoznavnih organizacij v Sloveniji, ko govorimo o podpori žrtvam in preprečevanju nasilja. A kot poudarja Tjaša, delo društva ni le reaktivno — ni usmerjeno samo v pomoč, ko je do nasilja že prišlo in odpravljanje posledic.

Deluje tudi preventivno, izobraževalno in stremi k družbenim spremembam. Njegova dejavnost vključuje varne hiše, svetovalne programe, zagovorništvo,  delo z mladimi in otroki, usposabljanja za starše, delavnice in predavanja,  hkrati pa  po celi Sloveniji izvajajo tudi programe za povzročitelje nasilja.

»Mi želimo problem nasilja reševati celostno. Pomagamo žrtvam, a hkrati delamo tudi s povzročitelji, da bodo spremenili svoje nasilno vedenje. Ker nasilje ni del osebnosti,  je vedenje, ki se ga nekdo nauči,« o pristopu delovanja društva razlaga Tjaša.

Prav ta celostni pristop društvo loči od mnogih drugih sistemov — ne gasi le požarov, temveč išče tudi  poti za dolgoročno rešitev težave.

Kako se nasilje začne: tiha erozija spoštovanja

Nasilje v družini in intimnopartnerskih odnosih redko pride kot strela z jasnega. Velikokrat se začne z majhnimi odkloni: komentarji, ki špiknejo, humorjem, ki ni več humor, izjavami, ki trivializirajo izkušnje nekoga drugega.

Tjaša opozarja, da številne besede, ki jih v družbi označujemo kot “šalo” ali “provokacijo”, nosijo v sebi seme neenakosti.

Fraze, kot so »saj se samo hecam«, »ne bodi občutljiva«, »tipično za ženske« in drugi stereotipi o ženskah in moških, ustvarjajo prostor, v katerem je poniževanje normalizirano. Zaradi na videz nedolžnih opazk, na katere se nihče ne odzove z neodobravanjem, se zgodi nekaj pomembnega: premaknemo mejo sprejemljivega. In vsakič ko se ta meja premakne, pustimo več prostora agresiji.

Ko takšno komunikacijo sprejemamo kot normalno, ustvarjamo kulturo, v kateri je žrtev ob prvi resni situaciji že deset korakov za povzročiteljem.

Ko internet deluje kot ojačevalnik

Na spletu se to dogaja še hitreje. Razdalja med ljudmi je večja, posledice nevidne, komentar pa lahko v trenutku prejme na desetine odzivov, ki ga še okrepijo.
 
Tjaša opozarja: »Na spletu popustijo zavore. Ljudje se sploh ne zavedajo posledic, ker ne vidijo osebe, ki jo prizadenejo.«
Nik se ob tem grenko nasmehne: »Na spletu se zdi, kot da moraš biti sovražen, da sploh spadaš v pogovor.«

Splet ni samo prostor, kjer so ljudje bolj impulzivni — je prostor, kjer algoritmi poudarijo najbolj čustveno nabite, polarizirajoče vsebine. In prav te so pogosto problematične.

Sovraštvo na spletu se vedno prelije v resnično življenje

Ena največjih napak je verjeti, da splet obstaja ločeno od našega vsakdana. Med pandemijo so na primer eksplodirali spletni komentarji proti pripadnikom azijskih skupnosti. Nekaj tednov kasneje so številna mesta po Ameriki poročala o porastu fizičnih napadov na te ljudi.

»Spletno sovraštvo nikoli ne ostane samo na spletu,« opozarja Tjaša. To razumevanje je ključno: naš digitalni prostor je družbeni prostor. Vpliva na to, kako hodimo po ulici, kako vzgajamo otroke, kako doživljamo druge ljudi.

Nenasilna komunikacija: ravnotežje med iskrenostjo in spoštovanjem

Pogosta zmota je, da je nenasilna komunikacija pasivna ali premehka. A Tjaša to razjasni: »Nenasilna komunikacija je v bistvu asertivna komunikacija.« Gre za to, da v konfliktu izraziš sebe, zaščitiš svoje meje, a hkrati ne raniš druge osebe.

Nik to povzame izjemno elegantno: »Ko začneš govoriti brez napada, se pogovor spremeni v sodelovanje.« Nenasilna komunikacija ne pomeni, da se izogibamo zahtevnim temam. Pomeni, da jih naslavljamo tako, da vsi vpleteni lahko ohranijo dostojanstvo.

Mladi, odnosi in nove oblike nadzora

Ena najnevarnejših oblik sodobnega nasilja je digitalni nadzor v partnerskih odnosih, ki je pri mladih še posebej razširjen.

Primeri komunikacije, ki jih mladi pogosto razumejo kot dokaz ljubezni:

• “Pošlji mi svojo lokacijo, da vem, da si ok.”
• “Zakaj si bila toliko časa offline? Komu si pisala?”
• “Pošlji mi sliko, da vidim, s kom si.”

Tjaša opozarja, da gre za prelisičen nadzor: »Zdaj je nadzor lahko neprestan. Odnos med mladima je lahko videti ljubeč, v resnici pa gre za nasilje.«

Izpostavlja pa še nekaj pomembnega: mladi danes nasilje prepoznajo hitreje kot generacije pred njimi. Šole, okolje in družbe so bolj občutljivi na te pojave, več je tudi ozaveščenosti o nasilju.

Humor, ki zaboli in ki ga tako pogosto spregledamo

Nekaj, kar se v družbi zdi “samo šala”, je lahko izraz globoko zakoreninjenih družbenih neenakosti.

Tjaša to ponazori s primerom očeta, ki hčerki za rojstni dan napiše komentar: »Tako mlada, pa že ženska.« Spodaj pa doda kup smeškov. Na prvi pogled nedolžno. A v resnici krepi predstavo, da je biti ženska problematično, da so ženske nekaj slabšega, manjvrednega.

Humor je pogosto trojanski konj spolnih stereotipov.

Kako nasilje spremeni življenje žrtev – tudi ko zapustijo odnos

Včasih je veljalo, da se žrtev lahko zaščiti tako, da zapre vrata doma. Danes to ne drži. Sledenje prek aplikacij, lokacijske storitve, nadzor nad družbenimi omrežji, lažni profili – vse to so orodja, ki žrtvi otežijo okrevanje.

»Danes se žrtve ne morejo več zaščititi samo tako, da zaprejo vrata stanovanja. Nadlegovanje pride za njimi,« opozarja Tjaša.

To pomeni, da mora biti pomoč žrtvam celostna in poleg psihološke podpore vključevati tudi pravno in socialno pomoč, predvsem pa načrtovanje varnosti z upoštevanjem digitalne razsežnosti nasilja. 

Kako odgovorno komunicirati

Tjaša ponuja nekaj napotkov, ki jih lahko uporabi vsak:

• Pomisli, preden se odzoveš: V spletnem prostoru deset sekund odmika lahko prepreči škodo.
• Ostani pri temi: Konflikti eskalirajo, ko v njih vključimo celotno zgodovino težav.
• Vedi se spoštljivo: Tudi, če se ne strinjaš s pogledi osebe ali je ne spoštuješ, se do nje vedi korektno.
• Razmisli, kdaj se je vredno odzvati: Včasih gre zgolj za sovražne provokacije, ki se hranijo z odzivi. 
• Upoštevaj meje: Spoštljivost do drugih ne pomeni zatreti sebe. Pomeni upoštevanje in postavljanje svojih meja, ne da bi porušili meje druge osebe.

Kako pomagati žrtvam in delati s povzročitelji nasilja

Ko žrtev spregovori o nasilju, je ključen prav odziv okolice. Vprašanja, kot so »Zakaj nisi odšla prej?« ali »Zakaj si sploh bila z njim?«, jih še dodatno obremenijo s krivdo in sramom in potisnejo v izolacijo.

Namesto tega potrebujejo zaupanje, nežno podporo, informacije in razumevanje okolice. Hkrati je potrebno povzročiteljem ponuditi programe, s pomočjo katerih lahko spremenijo svoje nasilno vedenje in spremenijo svoja prepričanja, ki jim dovoljujejo uporabo nasilja. 

»Tudi povzročiteljem njihovo nasilje škodi. Deluje le na kratek rok. Na dolgi rok pa uniči vse odnose in lahko eskalira do najhujših kaznivih dejanj« je jasna Tjaša.

Da bi povečali varnost dejanskih in potencialnih žrtev nasilja, društvo izvaja tudi program za povzročitelje nasilja. V njem lahko razvijejo nove veščine reševanja konfliktov, se naučijo novih vedenj, s katerimi nadomestijo škodljive vzorce, učijo se biti boljši starši in partnerji in tega, kako ustvarjati enakovredne odnose, v katerih nikogar ne ogrožajo. 

Vsak od nas lahko naredi ogromno

Pogosto mislimo, da je preprečevanje nasilja naloga institucij. A Tjaša to postavi v perspektivo: »Najlažje je reči, kaj bi morali narediti drugi. Ampak ogromno moč imamo tudi posamezniki.«

Če opazimo, da je nekomu neprijetno, lahko pristopimo. Če slišimo poniževalen komentar, lahko povemo, da ni primeren. Če prijateljica pove, da jo nekdo nadleguje, ji verjamemo in jo vprašamo, kaj potrebuje. Včasih je dovolj že to, da stojimo osebi ob strani.

Zaključna misel mag. Tjaše Hrovat

»Kot posameznice in posamezniki imamo moč, da izberemo vedenje, ki bo pomagalo ustvariti varno skupnost. Skupnost, v kateri se bomo počutili slišane, sprejete, upoštevane. V takem svetu nam bo vsem bolje.«