Tilen Hočevar: težimo, ker jih imamo radi

Potem pa pride trenutek, ko starši rečejo otroku: “Odloži telefon.” In otrok upravičeno pomisli: “Ampak ti ga pa imaš ves čas v roki.”

Prav tu se začne večina družinskih konfliktov. Ne pri otrocih, ampak pri odraslih. Voditelj Nik Škrlec opaža: »Tudi jaz kot odrasel uporabnik tehnologije čutim, da moj samonadzor ne cveti vedno. Sploh v obdobjih velike obremenjenosti ali dolgčasa.«

Gost podkasta Uživajmo pametno je bil tokrat Tilen Hočevar, strokovnjak iz centra Logout, ki se že nekaj let srečuje z družinami, mladostniki in starši, ki imajo občutek, da jim je tehnologija ušla izpod nadzora. Tilen je tudi košarkarski sodnik in nekdanji trener košarke, tako da ima stik z otroki in mladostniki tudi na športnem parketu. Njegovo sporočilo pa je presenetljivo pomirjujoče: ne gre za telefone, tablice ali igrice. Gre za odnose, zgled in dogovore, ki imajo smisel.

»Ena pomembnejših stvari, ki jih izpostavljamo v pogovoru z družinami, je to, da so starši tisti, ki so zgled. Da so vzor pri uporabi naprav. Ko to obstaja, je pogovor z otroki bistveno lažji in manj konflikten,« pravi Tilen Hočevar.

Zakaj otroci pravil ne doživljajo kot pravičnih

Otroci zelo hitro zaznajo dvojna merila. Če pravila veljajo samo zanje, za odrasle pa ne, jih ne bodo razumeli kot zaščito, ampak kot kazen. Tilen poudarja, da je prav pravičnost tista vrednota, ki daje pravilom smisel.

»Pravičnost je tista, ki osmislí, zakaj se držimo nekega dogovora. Če otrok vidi, da tudi starši naredijo enako, potem pravila dobijo težo. Če pa starši govorijo eno, delajo pa drugo, bo otrok to zelo hitro zaznal.«

To pomeni, da se pogovor z otrokom o rabi zaslonov ne more začeti brez iskrenega pogleda nase. Telefon na WC-ju, pri rdeči luči ali med večerjo ni neviden. Otroci vse to vidijo in si zapomnijo, da je na internetu nekaj tako nujnega, da moramo biti ves čas pozorni na to. Pa je res vse nujno?

Družinski medijski načrt: manj prepovedi, več dogovorov

Eden osrednjih poudarkov pogovora je družinski medijski načrt, preprosto, a izjemno učinkovito orodje. Ne gre za seznam prepovedi, ampak za skupen dogovor, ki vključuje vse družinske člane.

»Družinski medijski načrt je dogovor med družinskimi člani v zvezi z uporabo zaslonov. Vključuje, kdaj, kje in kako uporabljamo naprave, katere vsebine so primerne in kakšne so posledice (nagrada ali kazen) v primeru spoštovanja oz. nespoštovanja dogovora. Ključno je, da so v dogovor vključeni vsi, tudi starši.«

Pomembno je tudi, da otroci pri tem sodelujejo. Ko so soustvarjalci pravil, jih veliko lažje sprejmejo. Tilen dodaja še zelo praktičen korak, ki ga starši pogosto preskočijo:

»Na koncu je res pomembno, da se ta dogovor podpiše, natisne in obesi na vidno mesto. Da ni samo nekaj, kar smo se pogovorili in pozabili, ampak nekaj, kar nas vsak dan spominja, da smo se nekaj dogovorili.«

Tilen v podkastu odgovarja na pogosta vprašanja staršev:

1. Kako naj ukrepam, ko otrok ne sprejme omejitev, se upira in postane agresiven?
2. Ali je kaznovanje z odvzemom telefona učinkovit ukrep?
3. Kako postaviti meje pri igranju iger na spletu? Večkrat slišim, da lahko sošolci igrajo neomejeno, moj pa samo 1 uro.

Pravila naj veljajo povsod, ne samo doma

Ena večjih pasti je neusklajenost odraslih. Pravila doma so velikokrat drugačna kot pravila pri babici. Eno pravilo pri mami, drugo pri očetu. Rezultat? Zmeda, konflikti in preizkušanje mej.

»Če otrok za vikend pride k babici ali je pri drugem staršu, je zelo pomembno, da dogovor ostaja vezan na otroka, in ne na lokacijo. Neusklajenost staršev skoraj vedno vodi v težave pri uporabi zaslonov.«

Ko pride do izbruha: ostani miren, tudi če je težko

Vsi starši poznajo trenutek, ko ob odvzemu telefona izbruhnejo solze, jeza ali celo izsiljevanje. Tilen opozarja, da čustvena reakcija še ne pomeni zasvojenosti.

»Za čustveno reakcijo ni vedno kriva prekomerna navezanost na napravo. Včasih je v ozadju čisto druga stiska, na primer spletno nasilje. Preden reagiramo strogo, otroka objemimo, dajmo mu občutek varnosti. Pogosto se šele takrat odpre.«

Ko pride do kršitev, pa je ključno nekaj drugega: mirnost in doslednost. Otrok lahko v tistem trenutku doživlja frustracijo, občutek krivice, utrujenost ali pomanjkanje občutka slišanosti. Če odrasli takoj reagirajo z ostrino, se konflikt običajno samo še poglobi. Zato Tilen poudarja pomen prvega odziva in pogovora z otrokom.

Ko se čustva umirijo, pride na vrsto tisto, kar je bilo dogovorjeno vnaprej. Ne kaznovanje iz jeze, ampak mirna in dosledna izvedba dogovora. »Ko otrok postane čustven, starši ne smejo postati čustveni. Takrat je ključno, da se vrnemo k dogovoru in tudi izpeljemo posledice, o katerih smo se prej pogovorili,« razkriva Tilen.

Dobro je, da so starši potrpežljivi. Starši lahko otroku mirno rečejo: »Moja dolžnost je skrb za tvoj razvoj, da boš imel čim več priložnosti in da boš spoznal različne aktivnosti, in se samo interneta.«

Takšen pristop otroku sporoča, da so meje stabilne in predvidljive, hkrati pa, da v stiski ni sam. In prav to je tisto ravnotežje, ki dolgoročno gradi zaupanje in bolj zdrav odnos do tehnologije in spletnih vsebin.

Kazen ni vedno odvzem zaslona

Zanimiv uvid je tudi ta, da odvzem zaslona ni vedno najboljša posledica. Pogosto je učinkoviteje poseči drugje.

»V praksi pogosto vidimo, da starši kaznujejo z odvzemom zaslonov. Včasih je bolj smiselno povečati količino gospodinjskih opravil ali uvesti drugo obliko odgovornosti in vključenosti otroka v družinsko dinamiko. Pomembno je, da posledica ni impulzivna.« 

In res je pomembno, da odrasli, ki smo v stiku z otrokom ali mladostnikom, raziščemo, kje v resnici tiči težava otroka, na katerem življenjskem področju rabi podporo, pogovor, pomoč. Ugotavljamo, da velikokrat sama prekomerna raba naprav ni vzrok, ampak otrok rabi pozornost drugje. Na srečanjih slišimo mlade, ki povedo: »Saj nimam prijateljev, imam samo še znance, saj ne vem več, kaj me zabava in zanima.«

Osamljenost je pogosto stiska, ki jo odrasli lahko spregledamo. Osamljenost je lahko razlog, da otrok večkrat poseže po odmiku in neumorno brska po internetu. Lahko pa je osamljenost tudi posledica dejstva, da je otrok ali mladostnik prevečkrat posvetil svoj čas spletnim vsebinam, namesto da bi šel ven in imel interakcijo z drugimi vrstniki. 

Tudi odrasli, ki pridejo k nam po nasvet, nam rečejo: »Kako sem jezen, da mi starši niso znali pomagati, ko je bil še čas … Zakaj mi niso preprečili in me vpisali na nogomet, da bi mi preprečili, da sem toliko časa preživel na internetu? Glej me danes, brez hobija, brez prijateljev.« 

In zanimivo je tudi, da nas ti, ki so včasih neomejeno brskali po spletu in niso pravočasno prepoznali zasvojenosti, pogosto spodbujajo: »Povejte, prosim, to mladim, povejte jim, da starši s tem teženjem želijo samo dobro … ker jih imajo radi.«  

Zakaj od otrok pogosto pričakujemo preveč

Starši pogosto upajo, da se bodo otroci sami znali ustaviti. A to pričakovanje je pretirano.

Nik Škrlec ob tem izpostavi širši kontekst, ki ga odrasli pogosto spregledamo. »Ko poslušam take zgodbe, se sprašujem, ali včasih od mladih pričakujemo več samonadzora, kot ga v resnici zmorejo. Sploh če ga tudi odrasli včasih nimamo.«

Tilen se s tem strinja in doda pomembno razlago, zakaj otroci in mladostniki težje uravnavajo uporabo zaslonov.

»Na drugi strani tega ‘boja’ so tehnološki giganti, ki vlagajo ogromno denarja v to, da prikazujejo spletne vsebine tako, da čim dlje zadržijo pozornost mladih. Sposobnost samonadzora pri otrocih in mladostnikih je razvojno bistveno nižja. Zato brez sodelovanja staršev preprosto ne gre.«

Pomagajo zelo konkretna orodja, kot so opomniki in budilke

»Če otrok ve, da bo čez 15 minut zazvonila budilka in še ena pet minut prej, se lahko postopno pripravi na zaključek. Še bolje, če je 'budilka' eden izmed staršev. Tako ne pride do občutka, da mu je nekaj nenadoma odvzeto.«

Otroci velikokrat sami spregovorijo o težavah, tudi ko starši tega ne pričakujejo, in takrat je pomembno, da si starši vzamejo čas in prisluhnejo. V Logoutu staršem svetujemo raziskovalni način pogovora z otrokom in mladostnikom, pri katerem ne postavljamo vprašanj zaprtega tipa, kjer otroci odgovarjajo samo z da in ne. Raziskovalna vprašanja naj bodo kratka in iskrena: Kaj počneš? Zakaj si se pa odločil za to igro? Kaj pa čutiš ob tej igri? In ko otrok odgovori, se starši navežejo na njegov odgovor z dodanimi pod vprašanji, in niso osredotočeni samo na svoj cilj, da otrok igro prekine. Starši naj bodo povezovalni in iskreno radovedni. 

Morda najbolj osvobajajoča misel pogovora je ta, da telefon pogosto ni pravi vzrok, temveč posledica. »Telefon ni težava in rešitev tudi ne. Običajno težava tiči na nekem drugem življenjskem področju. Če tega ne naslovimo, bomo z odvzemom naprav dosegli zelo malo.«

In prav zato Tilen starše spodbuja, naj po pomoč posežejo brez slabe vesti. »Starši, ki pridejo po pomoč, niso slabi starši. Ravno obratno. So odgovorni starši, ki želijo preveriti, ali delajo prav.« 

Proti koncu pogovora nam Tilen zaupa še eno resnično zgodbo: »Nedolgo nazaj me je poklical mladostnik, s katerim smo imeli res veliko izzivov. Bil je zelo uporniški, večkrat je zbežal od doma, odnosi so bili skrhani. Čez nekaj časa pa sem dobil nepričakovan klic:  ‘Ej, Tilen, samo hotel sem ti povedati, da sem ful v redu.’ Ta fant se je začel ukvarjati s športom, šola mu gre v redu, z mamo imata dober odnos. In v ozadju slišim še mamin glas: ‘Živijo, Tilen.’ To je tista povratna informacija, ki ti pove, da delamo prav. Da so spremembe možne.«

Tilen, če bi moral izpostaviti 3 stvari, ki bi jih svetoval družinam, kaj bi to bilo?

1. Več pravičnosti: Odrasli, ki otroke in mladostnike spodbujajo k pametni rabi interneta in pametnih tehnologij, naj spodbujajo z zgledom in naj bodo pri pravilih, ki jih želijo vzpostaviti z otrokom, pravični. Neusklajenost pravil in nepravičnost, ko starši od otroka nekaj zahtevajo, sami pa se tega ne držijo, vodi v prepire, pregovarjanja in v slabše odnose. 
2. Bodite povezani z otrokom: Odvzem telefona otroku ali mladostniku ni vedno rešitev, nasloviti je treba stisko, ki se skriva običajno drugje. Bodite otrokom v oporo, spoštujte njihov svet in njihova čustva.
3. Uporabite tehnologijo v svoj prid: Tehnologija lahko tudi pomaga, lahko si nastavite čas, ki ga nameravate na dan porabiti za brskanje po spletu in igranje igric. Uporabite opomnike in budilko za postopno odklapljanje oz. zaključek. Trije opomniki pred iztekom časa, ki ste ga odmerili za družbena omrežja ali igranje iger, vam omogočajo boljši nadzor časa.

Sporočilo, ki ostane – manj kaznovanj, več pravičnosti

Digitalni svet ne bo postal manj privlačen. Algoritmi ne bodo milejši. A družine lahko postanejo močnejše, bolj usklajene in bolj povezane.

Ne gre za boj proti tehnologiji. Gre za odnose, zgled in dogovore, ki imajo smisel. 

Digitalna tehnologija je lahko odlična, če jo uporabljamo premišljeno – zato bodimo starši najprej zgled, potem pa skupaj z otroki oblikujmo jasen, pravičen in podpisan družinski medijski načrt. Naj bo zaslon sredstvo, ne cilj. Več življenja naj se zgodi brez njega. Uživajmo pametno – kot družina.

Preverite družinski načrt in druge brezplačne vsebine za starše na platformi Uživajmo pametno.