Test na dlani: Honor 600 Lite

Glede kakovosti nimam nobene pripombe. Enako je z velikostjo. Komur so tako kot meni bolj pri srcu kompaktnejši mobiteli (prav smešno je, da smo takšne nekoč označevali s pridevnikom veliki) in ni mahnjen na zmogljivosti, bo z njim zelo verjetno zadovoljen.

Vseeno bi nekaj poudaril oziroma vprašal. Smo prišli tako daleč, da nekateri kitajski izdelovalci ne vlagajo več v unikatno oblikovanje, temveč se zgledujejo po mobitelih, ki so prvi na seznamu mladih? Po Applovih iPhonih? Podobnost, čeprav subtilna, je v izboklini ter razporeditvi objektivov in bliskavice, ki je v funkciji imitacije tretje kamere, ter v kombinaciji stikala in na dotik občutljive površine v obliki tretje tipke na desnem boku. Nikar me ne razumite narobe. Ne trdim, da Honor nesramno kopira. Tega ne počnejo. Želijo le, da so njihove naprave čim bolj podobne napravam ameriške znamke. 

Udobna enoročna uporaba

Omenil sem kompaktnost. Ta ni niti približno takšna, da bi bila enoročna uporaba običajna, prej, da je ta mogoča in ne zahteva pretiranega zvijanja prstov. K dokajšnji udobnosti pripomorejo ravno odsekane stranice, ozke vrzeli od zaslona do roba, pri čemer je spodnja, imenovana brata, za odtenek debelejša, ter hitro in natančno optično tipalo prstnih odtisov, nameščeno pod zaslonom. Edino, kar vedno moti v primeru optične tehnike, je slabše delovanje tipala v primeru mokrega ali umazanega prsta.

Honor 600 Lite sodi v nižji srednji zmogljivostni razred. Tako ocenjujem na podlagi zmogljivosti, čeravno ga proizvajalec uvršča v srednjega. Ne čisto brez podlage, a le v primeru upoštevanja zgolj kakovosti izdelave in uporabljenih materialov. Ni najbolj običajno, da bi imeli mobiteli v tem razredu kovinski okvir in hrbtišče iz utrjenega stekla. Oboje mu daje hladen občutek prestižne naprave. Vsaj dokler mu ne nadenete zaščitnega ovitka, ki ga vsekakor priporočam. Če bi torej na tem mestu nehal brskati naprej in se zadovoljil le s tem, potem na plan ne bi prišle ceni primerno omejene zmogljivosti.

Omenil sem že večnamensko bočno tipko, katere privzeta funkcija je prilagajanje povečav in fotografiranje, ki jo po želji zlahka spremenite. Imel jo je že lanski model Honor 400 Lite, ki je v marsičem podoben letošnjemu. Zdi se mi zanimiv in uporaben dodatek, pod pogojem, da se jo naučite uporabljati. V nasprotnem primeru je nepotrebna. 

Zaslon v mejah pričakovanj, procesor manj

Procesor je zadovoljivo dober za večino dnevnih opravil, le da na tem mobitelu raje ne bi igral zahtevnejših iger ali urejal videa. Izkušnja ni na primerni ravni, saj procesorju zmanjka sape. A ni v tem srž težave. Ta se skriva v mojem pričakovanju, da bo Honor letos vanj vgradil močnejši model.

Dobra plat tega je, da se ob polni obremenitvi ohišje minimalno greje in skoraj ni opaziti resnega vpliva na nižanje takta jeder. Temu primerna je poraba energije. V kombinaciji z večjo kapaciteto baterije boste video, ki se bo na napravo pretakal prek domačega omrežja, brez težav gledali vse tja do 16 ur. Ker po drugi strani manj zmogljivih mobitelov ne prekladamo toliko po rokah, ni pretirane skrbi, da zaloga energije ne bi zdržala dva dneva in še kakšno dodatno uro več.

Komponenta, ki nekoliko izstopa iz povprečja srednjega razreda, je zaslon. Podobno je bilo že lani. Osveževanje ni prilagodljivo v intervalu od 1 do 120 Hz, a višja frekvenca poskrbi za dovolj gladko premikanje. Večino časa bo osveževanje počasnejše. Honor ohranja hitro prilagajanje svetilnosti, ki preprečuje, da bi najobčutljivejši zaznali utripanje zaslona.

Svetilnost po celotni površini je zadovoljiva za uporabo na prostem, kjer občasno pride do izraza točkovna, ki je letos ponovno nekoliko višja. Barve so odlične, kontrast dober, obenem pa je dovolj možnosti prilagajanja slike svojim potrebam. Hkrati ima zaslon v primerjavi z lanskim za odtenek višjo ločljivost in je posledično sposoben prikazati ostrejšo sliko.

Vse lepše okolje ob primerni vključenosti umetne inteligence

Do neke mere me okolje še vedno spominja na Huaweijevo. S tem ni nič narobe, znamki sta še do nedavnega sodili pod isto streho, a je obenem treba priznati, da zadeva napreduje. V minimalističnem in našemu okusu bolj prilagojenem okolju, vključenih funkcijah in obljubljeni podpori. Šest nadgradenj sistema ni ravno običajno v tem razredu.

Dobra plat je še zavezanost Honorja k vključevanju storitev umetne inteligence v vse več modelov. Storitev ni toliko, kot jih najdete v premijskem Magicu 8 Pro, a so prisotne najuporabnejše. Poleg Geminija, preoblikovanega v digitalnega pomočnika, so tu še orodja za popravljanje fotografij, iskanje z obkroževanjem in prevajanje. Kupec tega mobitela tozadevno ne bo pretirano prikrajšan.

Podnevi glavna kamera dobra, ponoči manj

Tako pridemo do tja, kamor pes taco moli in kar večino najbolj zanima. Do kamer. Njihove zmogljivosti so pričakovane in podobne lanskim. Težko bi bilo drugače, saj jih kaj dosti niso spreminjali.

Širokokotna kamera se obnese zadovoljivo, in še to v dnevnih razmerah, ko svetloba ni ovira. Nočni način ni na voljo. Reprodukcija barv je dokaj dobra, opaziti je le manjše pretiravanje z nasičenjem. Njena poglavitna težava je tipalo z manj pikami, kar se pozna v manj podrobnostih in mehkejšem prikazu, ki je najizrazitejši na robovih. Fotografije so primerne za ogled na zaslonu mobitela, kje drugje pa manj.

Opazno bolje se obnese glavna kamera. Barve so privlačne in dokaj naravne. Podrobnosti je dovolj, a le, če se ne odločite za 2- ali 3-kratno povečavo, ki jo ponuja fotografska aplikacija. Izrez iz polne ločljivosti zmanjša podrobnosti, kar pogosto privede do mehkejšega prizora. Povečave so še manj uporabne v nočnih razmerah, ko je priporočljivo ostati pri osnovnem pogledu. Tudi tedaj se lahko pojavijo nejasnosti in težave z ostrenjem, še posebej če roka ni popolnoma mirna.

Omejitve kamer se pokažejo tudi pri videu. Snemanje je omejeno na polno visoko ločljivost in je brez stabilizacije. Video je podnevi uporaben, ponoči pa pogojno. Če se sprijaznite z več šuma in mirnim snemanjem, so posnetki lahko solidni.

Sklepna beseda za Honor 600 Lite

Pričujoča različica izstopa v prijetni zeleni barvi. Priznati je treba, da dodobra poživi običajne bele in črne mobitele. Obenem nima nikakršnega smisla reči karkoli slabega glede oblike, uporabljenih materialov in kakovosti izdelave. Na teh področjih so se oblikovalci posebej potrudili. Čeprav ne skriva podobnosti z dražjim Applovim modelom, mu niti tega nima smisla očitati. O kakšnem kopiranju oblike ne moremo govoriti.

Glede zmogljivosti pa je takole: zaslon je nadpovprečen, česar ne morem trditi za procesor. Že to, da podpora za brezžično omrežje sega le do standarda WiFi5, ni najboljša popotnica. Podobno je s kamerami, katerih kakovost je na ravni kamer v lanskem modelu. In tu je glavna »poanta«. Ker nadgradnje niso drastične, je odločitev za lanski Honor 400 Lite še vedno na mestu.