Pred 2 urami
· Čas branja: 5 min
Kaj pomenijo gigabiti in druge internetne hitrosti
Internetni in mobilni paketi Telekoma Slovenije ponujajo hitrosti do 1 gigabita na sekundo (Gbit/s), ampak kaj to dejansko pomeni in kaj vse take hitrosti omogočajo? Oglejmo si podrobnosti.
Bit ali bajt?
Pri internetnih hitrostih in količinah podatkov je treba razločevati med osnovnimi koncepti. Prvi je bit proti bajtu. 8 bitov je 1 bajt. Ko govorimo o hitrostih prenosa podatkov, praviloma govorimo o (giga-, mega, kilo-) bitih na sekundo, medtem ko velikosti pomnilnikov, diskov in datotek praviloma ocenjujemo v (tera-, giga-, mega-, kilo-) bajtih. Skratka, če želimo prek gigabitne povezave prenesti gigabajt podatkov, se to ne bo zgodilo v eni sekundi, ampak v osmih. Kar je še zmeraj bliskovito hitro.
Za primerjavo, dveurni film visoke ločljivosti iz pretočnika ima praviloma okrog 5 GB in bi ga torej lahko prenesli v 40 sekundah. Wordov dokument ima par kilobajtov (KB) in ga prenesemo v delčku sekunde.
Download ali upload?
Drugi osnovni pojem je razlika med hitrostjo prenosa proti uporabniku (download) in od uporabnika (upload), saj je prva večinoma znatno višja. Večini je prva vrednost tudi pomembnejša, ker pojasni, kako hitro lahko podatki prihajajo k nam – in torej omogočajo ogled videa v višjih ločljivostih, hitro prenašanje dokumentov, programov in iger, pa tudi hkratno uporabo interneta več uporabnikom.
Druga vrednost, torej prenos od nas proti internetu pa je pomembna predvsem za sodelovanje prek spleta, denimo pri video klicih (Zoom, Teams, Facetime …), pri delu od doma, kjer se povezujemo v službene sisteme in seveda pri večigralskih igrah, kjer je naša odzivnost pogojena tudi s hitrostjo povezave – te imajo še nekaj posebnosti in k temu se še vrnemo.
Kot omenjeno, je internetna hitrost zmeraj označena z do 1 Gbp/s oziroma drugo vrednostjo. Ta »do« pomeni v optimalnih pogojih in se nanaša predvsem na mobilna omrežja in tehnologije DSL, medtem ko je pri povezavi prek optike to praviloma kar realna hitrost prenosa. Praviloma zato, ker je to hitrost prenosa do modema, večina uporabnikov pa je povezanih brezžično prek WiFi, ki ima seveda svoje omejitve zaradi nihanja kakovosti signala, ki je med drugim odvisen od števila hkrati povezanih naprav, sosednjih omrežij in razdalje.
Kaj omogočajo različne internetne hitrosti?
Da bi lahko ugotovili, kaj nam različne hitrosti interneta omogočajo, je najprej treba vedeti, kakšna je dejanska hitrost naše povezave. To lahko preprosto izmerimo z obiskom spletnega mesta Akostest.net, ki ga gosti slovenski regulator komunikacijskih omrežij AKOS, ali pa mednarodnega merilnika Speedtest.net. Obe storitvi imata na voljo tudi aplikacije za računalnike in telefone. Preizkus pokaže realno hitrost v smeri proti uporabniku in od uporabnika, pri Speedtestu pa tudi izvemo, kako se naša hitrost obnese pri posameznih aktivnostih: brskanju po spletu, igranju iger, pretočnem videu ali video klicih.
Če smo povezani prek Telekomove optike in imamo torej gigabitno hitrost, dobimo pri vseh teh aktivnostih vseh pet točk, saj s tako povezavo lahko počnemo karkoli. Že 5 odstotkov take hitrosti, torej 50 Mbit/s, je povsem dovolj za ogled pretočnega videa v ultra visoki ločljivosti, kar pomeni, da lahko pri gigabitni povezavi kar 20 uporabnikov, vsak na svojem velikem televizorju hkrati gleda novo epizodo Zmajeve hiše v 4K/UHD, ne da bi katerikoli od njih opazil upad kakovosti slike ali zakasnitev. To seveda pomeni, da gigabitna povezava povsem zadostuje za vsako gospodinjstvo.
Uporabniki s povezavami prek bakrenih paric (ADSL, VDSL) ali fiksnih mobilnih povezav takih hitrosti povezave ne dosegajo zmeraj, vendar je internet še zmeraj hiter. Če izmerjena hitrost znaša 100 Mbit/s ali več, se najdejo le redka gospodinjstva, ki bi med običajno uporabo opazila omejitve. Brez težav lahko denimo dva uporabnika hkrati gledata TV oziroma pretočni video vsak na svojem televizorju, tretji posluša glasbo, četrti je na TikToku, medtem ko robotski sesalnik opravlja svoje delo. Pri teh povezavah pa vseeno lahko nastane težava zaradi opazno nižje hitrosti prenosa od uporabnika, kar bi opazili, če bi hoteli vsi naenkrat uporabljati Zoom, ali pa pri videoigrah. Poglejmo si torej, kako je z njimi.
Videoigre in WiFi
Večina sodobnih videoiger, sploh velikih naslovov, je ogromnih in prenos s spletnih trgovin (Steam, PlayStatin Store, Nintendo Store …) zahteva hitro povezavo ali pa traja celo večnost. Pri znatnem odstotku iger je to tudi edinkrat, ko potrebujemo hitro povezavo, izjema so večigralske in spletne igre – te namreč igramo proti drugim ljudem prek interneta – in pri akcijskih igrah, kot je Fortnite, je izjemno pomembna naša odzivnost.
Zakaj? Najprej potrebujemo hiter prenos podatkov k nam, da vidimo, kaj nasprotniki počnejo, nato potrebujemo zadostno procesorsko zmogljivost računalnika ali konzole, da nam to pravilno prikaže, ko dejansko odreagiramo in se torej izmaknemo ali ustrelimo, pa potrebujemo hitro povezavo od nas v internet, da strežniki igre to registrirajo in da posledično pride tudi do soigralcev. Zato sta za igralce ključna podatka hitrost prenosa proti internetu (upload) in zakasnitev oziroma ping. Prva vrednost mora biti čim višja, druga čim nižja.
Pri tem igra pomembno vlogo tudi stabilno omrežje WiFi. Najbolj resni igralci povezujejo svoje računalnike in konzole kar prek kabla, običajni uporabniki pa lahko poskrbimo, da naše omrežje WiFi deluje karseda optimalno, da lahko izkoristimo prednosti gigabitne internetne povezave. Za to je pomembna tako izbira usmerjevalnika (in po potrebi še ojačevalnike) kot tudi ustrezna postavitev opreme v hiši ali stanovanju. Več si preberite v našem vodiču Kako nastaviti domače omrežje WiFi.
Če želite doma brezskrbno gledati vsebine v visoki ločljivosti, uporabljati več naprav hkrati, delati od doma, igrati spletne igre in obenem ohraniti stabilno povezavo, preverite ponudbo paketov NEO.
