Omejitve zaslonov pri otrocih: Čas je le del zgodbe

Telefoni, tablice in računalniki so neizogiben del našega vsakdana in tudi otroci jih danes spoznajo že zelo zgodaj. A kljub mnogim težavam, ki jih uporaba zaslonov prinaša, ne pozabimo, da zasloni niso sovražnik; lahko so tudi vir znanja, ustvarjalnosti in povezovanja. Vseeno pa se starši seveda sprašujemo o vplivu na spanje, razvoj, počutje in priporočljivem času uporabe.

Smernice pediatrov in Svetovne zdravstvene organizacije ponujajo okvirne časovne omejitve, vendar strokovnjaki poudarjajo, da to ni edino merilo. Še pomembnejše je, kaj otrok počne pred zaslonom, zakaj ga uporablja in kako pri tem sodelujejo starši. Čas je torej le del zgodbe – bistvo je v ravnovesju in pametni uporabi tehnologije. Prav zato so smernice namenjene staršem predvsem kot orodje, da otrokom pomagajo razviti zdrave navade, ki ne temeljijo le na omejevanju, temveč predvsem na spodbujanju kakovostnih vsebin, skupni uporabi in odprtem pogovoru. 

Ko otroci naprave z zasloni uporabljajo za ustvarjanje, raziskovanje ali učenje, je učinek povsem drugačen kot pri pasivnem gledanju videov ali neskončnem drsenju po družbenih omrežjih. Naloga staršev torej ni, da zaslone popolnoma izločijo iz vsakdanjika, ampak da otrokom pokažejo, kako jih uporabljati premišljeno, odgovorno in v ravnovesju z drugimi dejavnostmi.

Priporočeni čas uporabe zaslonov

Vsa uporaba zaslonov ni enaka, zato je pomembno, da znajo starši prepoznati znake morebitnih težav, še posebej pri bolj ranljivih skupinah otrok. Pediatri opozarjajo, da je pri najmlajših lahko prekomerna uporaba zaslonov še posebej škodljiva. Zato svetujejo, naj se otroci z napravami srečujejo predvsem skupaj s starši, in naj zasloni ne bodo prisotni v spalnici ali med obroki. 

Tudi oči so pod pritiskom. Dolgotrajno gledanje v zaslon povzroča utrujenost, tako za zaščito vida in telesa priporočajo pravilo 20-20-2: vsakih dvajset minut pogledati stran za vsaj dvajset sekund približno dvajset metrov v daljavo ter poskrbeti za vsaj dve uri gibanja na prostem. Poleg tega dolg sedeč čas pred napravami zmanjšuje telesno aktivnost, kar povečuje tveganje za debelost in druge zdravstvene težave.

Smernice Svetovne zdravstvene organizacije in pediatrov so jasne: otroci do drugega leta zaslonov sploh ne potrebujejo. Med drugim in petim letom je primerna največ ena ura na dan, pri starejših otrocih pa je poleg časovnih omejitev nujno upoštevati tudi kakovost vsebin.

Prekomerna raba zaslonov lahko vpliva na otrokov razvoj na številnih področjih. Pri najmlajših se kaže v slabši empatiji, kognitivnih funkcijah in razvojnih rezultatih. Otroci, ki veliko časa preživijo pred zasloni, se pogosto težje skoncentrirajo, saj se navadijo na hiter tok dražljajev in imajo zato težave pri daljših, zahtevnejših nalogah, kot je branje. Poleg tega preveč časa pred zasloni pomeni manj časa za osebne stike in igro, ki sta ključna za razvoj socialnih veščin.

Pri tem pa zgolj omejevanje ne pomaga, tako moramo korak k uravnoteženi uporabi zaslonov narediti tudi starši in voditi z zgledom. Če se odpovemo napravam pred spanjem in med obroki, ne naredimo koristi le otrokom, temveč tudi sebi. Poleg boljšega spanca in več kakovostnih pogovorov se tako izognemo tudi neskončnemu »doomscrollingu«, ki ga vsi dobro poznamo.

Zakaj časovne omejitve niso dovolj?

Priporočila o času uporabe so dober začetek, a sama po sebi ne zadoščajo. Čeprav staršem pogosto dajejo občutek jasnih meja, čas ni edini dejavnik, ki določa, ali so zasloni za otroka koristni ali škodljivi. Pomembno je predvsem, kaj otrok počne pred zaslonom, zakaj ga uporablja in kakšen odnos ima do tehnologije.

Večja nevarnost kot sam čas so mehanizmi, ki zaslone delajo tako privlačne. Algoritmi, zasvojljiva zasnova platform in manipulacija pozornosti so ključni dejavniki, ki otroke držijo pred zasloni dlje, kot je zdravo. Na to je opozorila tudi žvižgačka Frances Haugen, ki je razkrila, kako podjetja, kot je Meta, sistematično oblikujejo okolja, da bi zadržala pozornost otrok. Nove oblike digitalne interakcije pa prinašajo dodatne izzive. Vse več mladostnikov se po nasvete obrača tudi na klepetalne robote z umetno inteligenco, kot so ChatGPT, Chai ali Character.AI. Uporabljajo jih pri šolskih nalogah, za pogovore in celo kot nadomestek prijateljev. Raziskave kažejo, da kar tretjina otrok takšne pogovore dojema enako kot pogovor z resnično osebo.

Seveda ostajajo časovne omejitve pomemben del starševskih smernic – še posebej zato, ker otroci še nimajo dovolj razvitih sposobnosti samonadzora. A bistvo ni v prepovedih, temveč v razlikovanju med različnimi vrstami uporabe. Gledanje risank, igranje iger ali neskončno drsenje po družbenih omrežjih ima povsem drugačen vpliv kot programiranje, ustvarjanje digitalne umetnosti ali učenje risanja s pomočjo navodil na YouTubu. Prav to razlikovanje staršem pomaga razumeti, kako otroci uporabljajo zaslone in kdaj ta uporaba prispeva k njihovemu razvoju.

Kako lahko pomagajo starši

Starši imajo pri oblikovanju otrokovega odnosa do zaslonov največjo vlogo. Otroci se učijo predvsem z opazovanjem, zato je zgled staršev neprecenljiv. Če starši sami med obroki posegajo po telefonu ali ga uporabljajo tik pred spanjem, bodo otroci to vedenje posnemali. Najmočnejše pravilo je torej prav osebni zgled.

Pri tem še posebej pomaga, če družina skupaj oblikuje jasen načrt rabe zaslonov. Dobrodošlo je, da so določeni prostori – na primer jedilnica ali spalnica – brez tehnologije. Prav tako koristi, če si družina občasno privošči dan brez zaslonov in čas nameni gibanju, skupnim igram ali preprosto pogovoru. Posebno pozornost velja nameniti večernemu času. Otroci, ki zaslone uporabljajo tik pred spanjem, imajo pogosto slabši spanec, zato je smiselno vzpostaviti rutino brez naprav vsaj eno uro pred odhodom v posteljo. Namesto tega lahko skupaj beremo, rišemo ali se posvetimo mirnejšim dejavnostim.

Zelo pomembno je tudi, da starši z otroki redno govorijo o tem, kaj počnejo na spletu, katere vsebine jih zanimajo in zakaj. S tem pokažejo zanimanje za njihov svet, kar krepi medsebojno zaupanje. Ko se otrok počuti slišanega in razumljenega, se bo v primeru težav lažje obrnil na starše, tudi kasneje v najstniških letih.

Nazadnje pa velja poudariti, da je omejevanje namenjeno ustvarjanju ravnovesja. Otrokom ne vzamemo tehnologije, temveč jih naučimo, kako jo uporabljati premišljeno in v svojo korist. Ko se otroci naučijo kritično razmišljati o tem, kar gledajo in počnejo na spletu, razvijajo digitalno pismenost in odpornost – veščini, ki ju bodo potrebovali vse življenje.

Tehnološka orodja za nadzor in varnost

Pri postavljanju meja si lahko starši pomagajo tudi s tehnološkimi rešitvami. Na voljo so različna orodja, ki omogočajo filtriranje vsebin, nastavitev časovnih omejitev in spremljanje otrokove uporabe naprav. Nekatera med njimi, kot je storitev Varen splet, poskrbijo za blokado neprimernih vsebin in omejevanje časa, medtem ko Otroški park na NEO ponuja vsebine, ki so prilagojene otrokovi starosti in zanimanjem, pri videoigrah pa je odlična smernica oznaka PEGI. Široko uporabljano je tudi orodje Google Family Link, ki staršem omogoča, da nastavijo omejitve uporabe in spremljajo navade svojih otrok.

Vendar je dobro vedeti, da imajo tovrstna orodja svoje meje, saj otroci pogosto hitro najdejo načine, kako omejitve zaobiti – pogosto že pri dvanajstih letih. Starši so zato včasih prepričani, da imajo nadzor, medtem ko so otroci korak naprej. Po raziskavah po približno štirinajstem letu starosti tehnološki nadzor izgubi smisel, saj postajajo mladostniki samostojnejši uporabniki in potrebujejo predvsem dobro digitalno vzgojo, ki jim pomaga razumeti nevarnosti in priložnosti spletnega sveta, zato je še toliko bolj pomembno, da z njimi vzpostavimo zaupanje glede pogovora o digitalnih vsebinah (videoigrah, videih na YouTubu, komentarjih vrstnikov …) že v mlajših letih.

Tehnološka orodja so lahko koristna podpora, nikakor pa niso nadomestilo za odprt pogovor, jasna družinska pravila in zaupanje. Čeprav lahko aplikacije za starševski nadzor začasno omejijo dostop do vsebin, so za dolgoročno varno in uravnoteženo uporabo zaslonov ključne vrednote in navade, ki jih starši zgradimo skupaj z otroki.