Kaj pomeni, ko aplikaciji dovolimo dostop

Tako Android kot iOS z vsako nadgradnjo vgrajujeta dodatne varovalke, ki pripomorejo k večji varnosti naprav in podatkov. Mednje sodijo tudi omejitve dovoljenj tega, kaj smejo početi aplikacije, ki jih namestimo na napravo. Privzete aplikacije nimajo dostopa do številnih funkcij telefona, zato jim ga moramo odobriti, če jih dejansko želimo uporabljati. Tako denimo Zoom in WhatsApp potrebujeta dostop do mikrofona in videokamere, da lahko vzpostavimo video klic, Google Maps potrebuje dostop do lokacije, če želimo navigacijo, Adobe Acrobat ali Applov Predogled pa do naprav v omrežju, če želimo natisniti PDFje.

To seveda ne pomeni, da moramo odobriti vsako zahtevo. Pri tem je nujno biti previden predvsem zaradi varnosti naših podatkov in naprav, pa tudi zaradi porabe energije. Zmeraj se je smiselno vprašati, zakaj in ali sploh določena aplikacija potrebuje posamezni dostop – in če ne najdemo smiselnega odgovora, izberemo ne. Tako denimo aplikacija Philips Sonicare, ki nudi podporo istoimenski zobni ščetki, zaprosi za dostop do Bluetootha in lokacije. Prva zahteva je smiselna, saj se telefon prek Bluetootha poveže s ščetko, da nam svetuje, kako ščetkati in kdaj zamenjati ščetko, druga pa niti najmanj – zakaj bi moral Philips vedeti, kje si umivamo zobe, in zakaj bi tratili baterijo telefona s tem, da vklaplja GPS in pošilja te podatke Philipsu? A gremo lepo po vrsti.

Vrste dovoljenj

Apple in Google imata podoben odnos do tega, katere vire telefona želita zaščititi pred razvijalci aplikacij. Tako med zaščitene podatke oziroma funkcije med drugim štejeta lokacijo, stike, koledarje, fotografije, Bluetooth, lokalno omrežje, mikrofon, kamero, zdravstvene podatke, telesno dejavnost in datoteke. Natančen seznam se nekoliko razlikuje med Androidom in iOS, saj gre za različna operacijska sistema, ki določene zadeve različno urejata.

V grobem lahko ta dovoljenja razdelimo v tri kategorije:

1. dostop do podatkov (imenik, fotografije, telesna dejavnost …),
2. dostop do strojne opreme (mikrofon, kamera, lokacija …) in
3. dovoljenja za sistemske zmožnosti (obvestila, klici, sledenje …).

Pri tem je dobro imeti v mislih zasebnost, saj ni potrebe, da z razvijalci aplikacij delimo svoj imenik, fotografije, lokacijo ali jim omogočimo sledenje po drugih aplikacijah.

Koliko fotografij deliti?

Prav zato je dobro vedeti, da dovoljenja niso le da/ne in seveda ne za vedno. Pri dovoljenju dostopa do fotografij imamo na izbiro dostop do nobenih fotografij, do vseh, ali pa do izbora. In čeprav je aplikacijam, kot je Instagram, kjer pogosto dostopamo do fotografij za objavo, smiselno omogočiti polni dostop, ta vseeno ni potreben, saj s tem omogočimo Instagramu (oz. krovni družbi Meta) pregled vseh naših fotografij in videov, ne zgolj tistih, ki jih nameravamo objaviti (in ki smo jih tako ali tako naložili na njihove strežnike).

Prav tako je z aplikacijami, ki potrebujejo našo lokacijo, tudi njim je priporočljivo omejiti dostop do te funkcionalnosti med uporabo in ne omogočiti nenehne uporabe. Skratka, kadar imamo možnost »samo enkrat«, »med uporabo«, »približna lokacija«, »izbrane fotografije« ali »izbrani stiki«, je to pogosto boljša začetna izbira kot popoln in trajen dostop.

Pogosto so dovoljenja za dostop do podatkov ali funkcionalnosti potrebna za uporabo aplikacij, vendar ne nujno vsa. Tako bo Google Maps še zmeraj prikazal zemljevid mesta, če mu ne dovolimo dostopa do lokacije, ne bo pa prikazal našega položaja na njem. Podobno bo WhatsApp brez dostopa do kamere lahko še zmeraj pošiljal in prejemal sporočila, ne bo pa mogoče opravljati videoklicev. A te izbire so precej logične in razumljive, oglejmo si nekaj bolj dvoumnih.

Kdo lahko dostopa do omrežja in oglasov?

Dostop do naprav v omrežju zveni nekoliko nenavadno in hitro bi lahko pomislili, da to potencialno ogroža varnost našega domačega omrežja, vendar to dovoljenje potrebujejo nekatere zelo pogosto uporabljane aplikacije. To dovoljenje zahtevajo vsi medijski predvajalniki, med drugim tudi YouTube in NEO, predvsem zaradi možnosti predvajanja vsebine na televizorju. Prav tako ga potrebujejo aplikacije za pametni dom, aplikacije za urejanje pametnih zvočnikov (JBL, Sonos …), aplikacije s katerimi lahko tiskamo in igre, ki omogočajo večigralni način z lokalno povezavo. Druge aplikacije ga praviloma ne potrebujejo.

Še bolj kriptično je dovoljenje sledenja na iOS, kar ni sledenje lokaciji, temveč sledenje prek aplikacij za potrebe oglaševanja. Iz vidika zasebnosti je sledenje smiselno izklopiti in ga ne dovoliti nobeni aplikaciji; funkcionalnost najdemo v Sledenje/Tracking pod Varnostjo in zasebnostjo. Uporabno je zgolj za ljudi, ki cenijo ciljane oglase, torej da se jim pojavljajo oglasi, povezani s stvarmi, ki so jih iskali ali raznimi vedenji, ki jih oglaševalci pridobijo iz naše uporabe telefona. Na Androidu ni vzporedne funkcionalnosti, podoben učinek lahko dosežemo, če izklopimo možnosti v Ads privacy / Zasebnost oglasov.

Omejitve dovoljenj

Treba je vedeti, da tudi, ko enkrat aplikaciji dodelimo določeno dovoljenje, ga lahko preprosto spremenimo. V iPhonu lahko to naredimo v nastavitvah Zasebnost in varnost, na Androidu pa v Poročilu o zasebnosti aplikacij. To pomeni, da imate zmeraj nadzor nad svojimi podatki in telefonom.

Še več, za določene funkcije, kot so klici, mikrofon, kamera in lokacija, telefon s posebno ikono zmeraj prikazuje aktivnost, tako da ste lahko brez strahu, da bi vas Facebook ali katerakoli druga aplikacija, ki ste ji dodelili dostop do mikrofona, snemala brez vaše vednosti. Obenem pa seveda ta dovoljenja nimajo nobenega vpliva na podatke, ki ste jih že delili z aplikacijami, npr. s fotografijami, ki ste jih objavili na Instagramu ali poslali prek Vibra.