Rak pri moških: Ste dober sopotnik svojemu zdravju?

Zato je njegov priimek dobra asociacija v povezavi s temo zdravja in bolezni. Rak je za nekaj časa dvakrat prevzel nadzor nad njegovim življenjem, vendar pa je Matic z ogromno truda vajeti spet vzel v svoje roke. Danes pri 39 letih živi popolnoma običajno življenje. Ne le to, v žepu ima dva magisterija, odgovorno službo, še vedno je rad športno aktiven, zagotovo pa za največji uspeh šteje svojo družino. Z ženo imata hčerko, osnovnošolko, ki je zaradi njegove bolezni skoraj ne bi bilo. Življenje je čudež samo po sebi, zato se splača vanj verjeti.

Kako danes živite, Matic?

Sem poročen in imam doma tudi osnovnošolko. Nekako svoje dni koordiniram med službo in družino, zelo rad pa pogledam tudi kako športno tekmo, predvsem nogomet, hokej in smučanje. Pogledam tudi kakšno dobro serijo, ali film, ali pa vzamem v roke dobro knjigo. Vsako leto, ko gredo meseci proti koncu leta, se že neizmerno veselim zimskih mesecev, saj naravnost obožujem smučanje, in vsako jesen res komaj čakam, da naredim prve zavoje. Da pa čez leto vse skupaj normalno zdržim in sem tudi fizično dovolj pripravljen za smuko, zelo rad zavijem v fitnes ali pa se odpravim na daljši sprehod. Oboje mi tudi omogoča, da svoje možgane odklopim od vsakodnevnih obremenitev in se povsem izklopim. Kadar pa vidim, da mi je življenje kljub vsemu nametalo malo več stvari, se za sprostitev zatečem k meditaciji.

Sem tudi nekdo, ki zelo rad načrtuje stvari, še posebej družinske izlete oziroma potovanja, na katerih raziskujemo še nepoznane kotičke, za zdaj predvsem Evrope. Največja želja trenutno sta izleta na Škotsko in Finsko, razmišljamo pa tudi že o počitnicah v nekoliko bolj oddaljenih krajih.

Življenjskih vodil imam kar nekaj, bi pa izpostavil dve, in sicer da je življenje prekratko, da bi se obremenjevali z nečim, kar se je že zgodilo, namesto da vso svojo energijo usmerimo v tisto, kar se šele bo, saj imamo samo nad tem vpliv. Drugo pa je, da če želiš, da se bo v svetu nekaj spremenilo, potem najprej poglej v ogledalo in začni s to spremembo pri osebi, ki jo takrat gledaš v ogledalu.

Beseda dvakrat ima v vašem življenju prav poseben pomen.

Ko sem bil star 18 let in se je ravno dobro začel četrti letnik gimnazije, sem na enem od svojih testisov zatipal zatrdlino. Tako se je čez čas pokazalo, da sem imel raka na modih, tumor v velikosti štirih centimetrov. Ravno v teh novembrskih dneh (kot nalašč glede na to, da je to mesec moškega zdravja) mineva 21 let od operacije, ki je sledila diagnozi. Po operaciji sem prejemal še kemoterapijo. Tako sem se moral pri dokaj mladih letih spopasti z boleznijo, o kateri nihče pri tej starosti ne bi smel niti razmišljati. Vsemu skupaj so potem sledile kontrole pri onkologinji, najprej na tri mesece, nato na šest in kasneje na eno leto.

Osem let pozneje, ko sem se odpravil na še zadnjo kontrolo, pa so mi pri pregledu z ultrazvokom odkrili, da imam tudi na drugem modu že tri majhne tumorčke. Tako se je vse skupaj začelo od začetka. Sama diagnoza in spopadanje z boleznijo sta neka svoja zgodba, je pa potem še zelo pomembna zgodba, o kateri pa menim, da se govori premalo, in to je, kaj pride po zdravljenju, saj se šele takrat pri mnogih začne tisto pravo dojemanje bolezni in psihično spopadanje s posledicami. Tudi pri meni je bilo tako. Moški smo nekako še toliko bolj zaprti in o teh stvareh govorimo zelo malo, zato sem se odločil o celotni svoji izkušnji napisati tudi knjigo z naslovom Dvakrat – Pot skozi bolezen do novega življenja, ki je izšla letos.

Je bilo napisati knjigo za vas zdravilno, je prineslo olajšanje ali ste vse znova podoživljali?

Lahko bi rekel, da oboje. Vsekakor so se med pisanjem začeli prebujati premnogi spomini iz obeh obdobij in vsega vmes. Težko sem verjel, česa vse se spomnim, saj ko normalno razmišljam o teh stvareh, niti blizu ne pridem spominom, ki so privreli na dan, ko sem se poglobil v vse skupaj. Tako je bilo določene zadeve kar težko preliti na papir, saj so privrela vsa ta čustva iz preteklosti. Zagotovo pa je bilo ravno zaradi tega v neki meri tudi zdravilno, da sem dal iz sebe določena občutenja in misli, ki so me očitno bremenili.

O čem so se osemnajstletnemu Maticu vrtele ideje v glavi, preden je izvedel za diagnozo?

Osemnajstletni Matic pred diagnozo je bil popolnoma običajen najstnik. Ukvarjal se je predvsem sam s sabo, svojimi hormoni in vsem, kar pride zraven. Poletje sem zaključil z opravljenim izpitom za avto in izjemnim maturantskim izletom v Bolgariji. Takrat sem se ukvarjal predvsem z dekleti, prijatelji ter šolo in vprašanjem, kam in kaj študirati po končani gimnaziji. Zelo me je zanimala fizika oziroma predvsem astronomija, tako da sem imel močno željo po študiju na tem področju. Danes pa imam namesto tega dva magisterija, in sicer iz prava in diplomacije ter mednarodnih odnosov, torej s povsem drugih področij.

Kakšni ste bili kot oseba prvič in kakšni drugič, ko je bolezen silovito posegla v vaše življenje?

Prvič sem bil še mlad in mladostniško naiven, tako da niti nisem prav dobro dojemal, kaj vse se dogaja z mano, okoli mene in kaj vse skupaj pomeni za mojo prihodnost. Tudi ko padeš v sistem pregledov, operacij, kemoterapij, nimaš prav veliko časa razmišljati o tem, saj se vse skupaj odvija zares hitro. Vse pride za tabo in tudi pri meni je bilo tako. Nekako sem začel vse skupaj dojemati kasneje, ko se je zdravljenje zaključilo in je tudi zelo vplivalo name in moje dojemanje vsega skupaj. Zaradi vseh psiholoških težav, ki sem jih imel zaradi bolezni, sem moral poiskati pomoč tudi pri psihiatru, ki mi je diagnosticiral posttravmatsko stresno motnjo. Ta je še danes del mojega življenja, le da sem se jo naučil kontrolirati, da ne vpliva več tako močno na kakovost mojega življenja.

Drugič pa sem kljub še vedno mladim 26. letom imel celotno izkušnjo za sabo, tako da je poznavanje vsega skupaj seveda vplivalo tudi na to, kako sem se odzval na diagnozo. Drugo diagnozo sem sprejel mnogo težje kot prvo oziroma je bila dosti večji šok, morda ravno zaradi poznavanja in védenja, kaj me čaka. Naučil pa sem se, da je bilo že pri meni drugič vse drugače, tako da je pri eni osebi lahko potek neke bolezni v dveh primerih povsem različen, kaj šele ko govorimo o dveh osebah. V mislih imam predvsem to, da ljudje zelo radi delajo primerjave z drugimi bolniki, česar pa bolniki res ne maramo.

Omenili ste mi, da je bilo drugič za vas mnogo težje. Zakaj?

Mislim, da predvsem zaradi dejstva, da sem že imel izkušnjo z vsem skupaj. Vsekakor pa sem se moral soočiti s popolnoma novimi dejstvi. Kajti če sem po prvi bolezni še vedno imel eno modo, sem tokrat ostal brez obeh organov, ki v bistvu določata moj spol, moškost, če lahko tako rečem. Da ne govorim o izgubi proizvajanja hormona testosterona, ki je izjemno pomemben za normalno življenje moškega, kaj šele za ustvarjanje družine in otrok. Poleg vsega skupaj sem končno začel spet zaupati svojemu telesu, in ko se je pojavila druga diagnoza, me je psihično res potolklo, mislim, da predvsem to, da me je moje telo znova pustilo na cedilu.

»Boj z boleznijo se začne šele po zdravljenju.« To ste mi rekli po telefonu. Kaj to pomeni?

Med samim zdravljenjem skoraj nimaš časa razmišljati o vsem skupaj. Ko pa se vse skupaj zaključi, se začneš vračati v neko normalno življenje, kar ni tako enostavno, kot bi si mislil nekdo, ki tega ni doživel. Nenadoma imaš čas, da razmišljaš o tem, kaj se je zgodilo in kaj vse skupaj pomeni za tvojo prihodnost. Dejstvo je tudi, da iz takšnih in drugačnih razlogov v tem obdobju izgubiš določene ljudi, ki so bili prej del tvojega življenja. To je dostikrat težko sprejeti, ampak pridejo pa drugi ljudje in ponavadi so to tisti, ki potem s tabo ostanejo do konca. Tako začne prihajati do nekaterih sprememb, ki jih ne pričakuješ in se je treba nanje navaditi. Pri meni pa je bilo ravno zaradi te posttravmatske stresne motnje vse skupaj morda še nekoliko težje.

Takrat se pojavi tudi želja, da se samo želiš čim prej vrniti v življenje, ki si ga imel pred boleznijo, a hitro ugotoviš, da tvoje telo ni več enako, kot je bilo, in da boš moral marsikaj spremeniti in se prilagoditi. Tako da je dejansko ta boj z boleznijo oziroma tistim, kar pusti za sabo, mnogo daljši od samega obdobja zdravljenja.

Koliko pomeni podpora najbližjih? Kaj pa sponzorjev pri ozaveščanju? Podpora najbližjih pomeni največ, kar si nekdo v takem obdobju lahko želi. Zelo pomembno se mi zdi, da so najbližji v teh trenutkih dovolj močni, da so lahko prisotni, in ponavadi je ravno ta prisotnost najpomembnejša. Se mi zdi, da je zelo pomembno, da so podpora bolniku in da ne poskušajo preveč siliti vanj ali ga z nekimi svojimi videnji in dojemanji vsega skupaj siliti v situacije, ki mu ne odgovarjajo.

Pomembno podporo tukaj vidim tudi v društvih, ki jih je v Sloveniji kar nekaj, če omenim samo  Društvo OnkoMan, Skupine za samopomoč Ljubljana ter Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, v katerih so ljudje, ki so doživeli podobno izkušnjo in so lahko v pomoč in podporo tako bolnikom kot tudi svojcem. Tudi sam sem prostovoljec in nudim individualno podporo ljudem, ki se soočajo z diagnozo raka.

Ko pa govorim o samem ozaveščanju, ki je ključnega pomena, pa je podpora sponzorjev, kot sta Telekom Slovenije in Xiaomi, ki pri ozaveščanju in podpori sodelujeta že več let, ključnega pomena. Ravno ozaveščanje ljudi, da ta bolezen obstaja, da je prisotna, je zelo pomembno, da se ljudje začnejo zavedati, da lahko doleti tudi njih in kako pomembna sta samopregledovanje in udeleževanje presejalnih programov, da če se slučajno karkoli dogaja v njihovih telesih, da se to odkrije čim prej, saj to močno poveča možnost ozdravitve in kakovostnega življenja tudi po bolezni. Danes je tega mnogo več, kot je bilo v časih, ko sem se sam soočal z boleznijo, in želim si, da bi bilo ozaveščanja in preventive še več. Da ne bi bila samo oktober in november meseca, ko se o tem govori v medijih, ampak da bi se o tem govorilo celo leto.

Kakšno je vaše glavno vodilo za vsak sleherni dan v življenju?

Bodi hvaležen za to, kar si, in za to, kar imaš. Tako si vsak dan zjutraj, ko se zbudim, sam pri sebi rečem, da sem hvaležen za pet do deset stvari, ki jih imam (lahko so čisto preproste zadeve), in tako se mi vsak dan začne na najlepši možen način. Pravijo, da se po jutru dan pozna :).

Povsem praktično: kako bi spodbudili moške, da bi bolj skrbeli za svoje zdravje?

Moški smo glede tega malo bolj komplicirane osebe kot ženske, tako da nas ni ravno enostavno prepričati v to, da bi se redno samopregledovali, kaj šele da bi šli do zdravnika, ko čutimo, da nekaj ni v redu. Ponavadi rečemo » ...saj je vse v redu ...« ali »... nič mi ni, bo že ...«. Zato pozdravljam različne aktivnosti ozaveščanja, tudi to, da se Telekom Slovenije in Xiaomi z dvema mobiteloma pridružujeta ozaveščanju uporabnikov in da Društvo OnkoMan vsako leto ozavešča z nekoliko drugačnimi metodami, saj so to različne poti, s katerimi dosežemo čim večjo moško publiko.

Moram pa še dodati: »Dejstvo, da zboliš za rakom ali pa katero drugo boleznijo, ne pomeni, da si zaradi tega kaj manj moški, saj te bolezen ne definira« in mislim, da je to tisto glavno sporočilo, ki bi ga želel spraviti med moško populacijo.

Modri Fon novembra za dober namen

Telekom Slovenije in Xiaomi letos že šesto leto zapored z različnimi aktivnostmi, dvema mobiteloma v ponudbi Modri Fon novembra in donacijo podpirata  Društvo OnkoMan pri ozaveščanju o raku pri moških.

Z nakupom mobitelov Xiaomi v okviru Modrega Fona novembra se ozaveščanju pridružujejo tudi uporabniki. V okviru družbeno odgovorne kampanje Modri Fon novembra sta v posebni akcijski ponudbi dva mobitela: Redmi Note 17 Pro 5G 256 GB za 24 x 11,75 evra (skupaj 282 evrov) in Redmi Note 17 Pro Max 5G 256 GB za 24 x 16,25 evra (skupaj 390 evrov). Ob nakupu enega od izbranih mobitelov uporabniki prejmejo tudi tri mesece brezplačnega zavarovanja mobitela.

Telekom Slovenije in Xiaomi bosta tudi letos namenila donacijo v višini 5.000 evrov Društvu OnkoMan za nadaljnje ozaveščanje ter zagotavljanje podpore in pomoči bolnikom. Skupaj spodbujajo aktiven življenjski slog, skrb za zdravje, pravočasen obisk zdravnika ob zaznanih spremembah ter odziv na vabila v presejalne programe.

Letošnji predstavnik novembrskega ozaveščanja je Matic Sopotnik, ki je tudi član Društva OnkoMan in deli svojo zgodbo o dveh izkušnjah z boleznijo, da bi podprl bolnike ter ozaveščal o pomenu preventive in podpore.

Skupaj premikamo meje

Slovensko onkološko društvo za moške OnkoMan moškim priporoča, naj opazujejo svoje telo in skrbijo za svoje zdravje. »Bodite pozorni na spremembe pri uriniranju, bolečine ali druge neobičajne težave. Ob ponavljajočih se težavah obiščite osebnega zdravnika.«

Ali ste vedeli, da v Sloveniji razvijamo nov presejalni program PETER? V okviru pilotne raziskave PRO-PETER s preprostim krvnim testom PSA ocenijo tveganje za raka prostate in potrebo po nadaljnjih preiskavah. Bodite proaktivni in naredite korak zase – če prejmete vabilo na presejalni test PETER, se nanj odzovite in poskrbite za svoje zdravje. Društvo OnkoMan vam pri tem lahko svetuje.

Telekom Slovenije pa je podporo zdravju s svojimi kampanjami skupaj s Samsungom začel že pred 19 leti v sodelovanju z Združenjem Europa Donna Slovenija, ki zlasti v oktobru v okviru rožnatega oktobra ozavešča o raku dojk. Združenju sta vse do danes skupno donirala že 190.000 evrov za nadaljnje zagotavljanje podpore bolnicam in njihovim svojcem. Oba meseca, oktober in november, sta priložnost, da se spomnimo pomena preventive in samopregledovanja ter razmislimo, kaj lahko sami naredimo za svoje zdravje. 

Fotografije: Osebni arhiv Matica Sopotnika