Mag. Martina Peštaj: Zasloni brez obžalovanja

No, saj vemo. Zasloni so postali tako priročen del družinskega vsakdana, da včasih niti ne opazimo več, kdaj so iz ene od številnih otrokovih dejavnosti postali rešitev za skoraj vsako situacijo.

Otroci in zasloni: ni pomembno samo, koliko gledajo, ampak tudi kaj

Prav o tem sta se v novi epizodi podkasta Uživajmo pametno pogovarjala voditelj Nik Škrlec in mag. Martina Peštaj, urednica vsebin za otroke in mlade na TV Slovenija in medijska psihologinja. Njeno delo je že več desetletij tesno povezano z vprašanjem, kaj otroci gledajo, kako vsebine nanje vplivajo in kako jih izbrati tako, da lahko otrokom tudi nekaj dajo.

Če pričakujete še en pogovor o tem, koliko minut zaslona je dovoljenih in koliko prepovedanih, boste prijetno presenečeni. Pogovor namreč ni ostal le pri televiziji, ampak se je dotaknil YouTuba, algoritmov, starševskega zgleda, starostnih priporočil, digitalnega odklopa in predvsem vprašanja, kako ostati blizu otroku tudi takrat, ko velik del njegovega sveta poteka na zaslonu.

Glavno sporočilo Martine Peštaj je presenetljivo preprosto: otroka moramo naučiti tudi gledati. Tako kot ga postopoma učimo brati, izbirati knjige, se obnašati v prometu ali uporabljati denar, tudi pri zaslonih ni dovolj, da mu napravo preprosto izročimo. Potrebuje čas, vodenje in odraslega, ki mu pomaga razumeti, kaj gleda, predvsem pa, kako to doživlja.

Harry Potter lahko počaka … zaradi tega bo morda še boljši

Starši pogosto starostno oznako pri filmu razumemo predvsem kot vprašanje, ali bo otrok zdržal do konca. Če štiriletnik brez težav uro in pol sedi pred televizijo, se nam hitro zazdi, da lahko gleda tudi celovečerni film. Toda dolžina pozornosti še zdaleč ni edino merilo.

Otrok mora biti vsebini dorasel tudi miselno, socialno, moralno in predvsem čustveno. Razumeti mora zgodbo, odnose med liki, njihove odločitve in čustva. Tisto, kar se odraslemu zdi zabavna pravljična napetost, je lahko za otroka zelo resničen strah.

Mag. Martina Peštaj  opozarja: "Stvari, ki se nam odraslim zdijo pravljične, smešne, na prvo žogo narejene, so lahko otrokom, ki imajo čustveni razvoj v neki določeni fazi, zelo strašljive. Zato je fino razmišljati o tem, da otroci gledajo stvari, ki so jim dorasli - da je njihov miselni razvoj na tej točki, da lahko razumejo potek zgodbe, da je njihov socialni razvoj v fazi, da se lahko povežejo z liki, da znajo z vidika morale oceniti, kaj je prav in kaj narobe, in da so tudi čustveno dovolj zreli."

Pri knjigah se nam takšna postopnost zdi skoraj samoumevna. Pri videovsebinah pa včasih ravnamo, kot da je vse, kar je animirano ali označeno kot otroško, primerno za vsakega otroka.

"Pri knjigah smo zelo dobri v tem. Triletniku ne boš bral zahtevne debele knjige brez ilustracij. Začnemo s kartonkami, potem gremo na slikanice z veliko ilustracijami in postopno prihajamo do resnih debelih knjig. Pri digitalnih vsebinah pa imam včasih občutek, da si starši mislijo: saj je za otroke, če ne bo razumel, bo pa malo gledal."

Sama je takšno postopnost zavestno uporabljala tudi pri svojih otrocih in Harryju Potterju. Najprej knjiga, kasneje film. Takrat, ko je otrok dovolj star, da lahko v njem res uživa. Včasih torej z "ne še" otroku ničesar ne vzamemo. Neko zgodbo mu samo prihranimo za čas, ko jo bo lahko zares doživel.

Otrok gleda film, vi pa opazujte otroka

Kako sploh vemo, ali je neka vsebina za našega otroka primerna? Martinin odgovor je skoraj smešno preprost: bodimo kdaj zraven.

Ne ves čas. Ne pri vsaki risanki. In nihče ne trdi, da starši nikoli ne smemo izkoristiti dvajset minut risanke, da v miru skuhamo kosilo ali naredimo kaj drugega. Toda če občasno sedemo zraven svojega otroka, dobimo nekaj, česar nam nobena starostna oznaka ne more povedati: svojega otroka vidimo kot gledalca.

"Res je pomembno, da smo kot starši tudi pri gledanju prisotni. Otroci vsebine velikokrat gledajo sami in jaz kot mama zelo dobro razumem, da je to tudi eden izmed načinov, da imaš trenutek zase. Je pa res, da se je to že tako razpaslo, da so zasloni postali varuške za majhne otroke."

Martina se še danes z veseljem spominja obdobja, ko je sinovoma brala podnapise. Skupaj so sedeli na kavču, ona je brala, hkrati pa opazovala, kdaj se smejita, kdaj kaj vprašata in kdaj jima ob kakšnem prizoru zastane dih. In prav takrat se začne nekaj pomembnejšega od samega gledanja: pogovor.

O čem se pravzaprav sploh pogovarjamo, če se o tem ne pogovarjamo?

Ko otrok pove, zakaj mu je bil nek lik všeč, nam ne pripoveduje samo o filmu. Pripoveduje nam tudi o sebi. Kaj ga je prestrašilo? Za koga je držal pesti? Kdo se mu je zdel nepravičen? Kaj bi naredil drugače?

"Zasloni so tako velik del življenja otrok, da si misliš: o čem se pravzaprav sploh pogovarjamo, če se o tem ne pogovarjamo? Ko imaš priložnost, da ti otrok opisuje knjigo ali film, ti ne razlaga samo vsebine, ampak tudi to, kako je knjigo oz. film doživel in kaj je ob tem razmišljal. In to potem odpira kup pogovorov še za naprej." Martina zato svetuje, naj se kultura takšnega pogovora začne zgodaj.

Če šestletnika vprašamo, kaj mu je bilo v risanki najbolj smešno, bo pogovor o vsebinah nekaj običajnega. Če pa prvič sedemo k najstniku in slovesno oznanimo: "Zdaj se bova pa pogovorila o tem, kaj gledaš na internetu," lahko pričakujemo nekoliko drugačen odziv, ki zagotovo ne vključuje navdušenja.

Kako izbrati vsebino za otroka?

Namesto da se vprašamo, za koliko let je vsebina primerna, si raje zastavimo še nekaj drugih vprašanj:

• Ali otrok zgodbo razume?
• Ga napetost vznemirja ali ga zares prestraši?
• Razume odnose in odločitve likov?
• Kako se po ogledu počuti?
• Se želi o vsebini pogovarjati?

Starostna oznaka je dobro izhodišče. Najboljši poznavalec konkretnega otroka pa je še vedno odrasli, ki ga opazuje.

YouTube ni nujno slab, je pa za majhnega otroka lahko kot temen gozd

Otroci so danes tam, kjer so vsebine. In ogromno jih je na YouTubu. Martina tega ne demonizira. Ko je zaradi poškodbe dva meseca preživela na kavču, je z mlajšim sinom pregledala praktično vse, kar je spremljal na YouTubu. Izkušnja jo je celo pozitivno presenetila: odkrila je veliko kakovostnih, zanimivih in poučnih vsebin ter predvsem dobila vpogled v to, kaj njenega otroka pravzaprav zanima.

Toda pri majhnih otrocih je zgodba drugačna. "Otroka pustiti samega na YouTubu primerjam s tem, kot da bi ga pustili v nekem temnem gozdu. Algoritmi izbirajo vsebine, ki ti jih ponujajo. Tega ne izbirajo uredniki. Zelo hitro lahko prideš do vsebine, ki je morda samo ena, ampak je dovolj, da ima neki pretresljiv trenutek, ki lahko otroka na nek način zaznamuje."

To ne pomeni, da je YouTube poln samo slabih vsebin. Težava je, da majhen otrok še nima orodij, s katerimi bi znal presoditi, kam ga je algoritem pripeljal. Odrasli lahko ob nenavadnem videu zamahnemo z roko ali ga zapremo. Dve-, tri- ali štiriletni otrok ga lahko doživi povsem drugače.

Če mu telefon preprosto položimo v roke z mislijo, da bo že nekaj našel, izbire v resnici nismo prepustili otroku. Prepustili smo jo algoritmu.

Zakaj je Živ žav nekaj drugega kot neskončen tok videov

Tu pogovor odpre pomembno razliko: ni vsak zaslon enak in ni vsaka vsebina enaka. Za oddajo, namenjeno otrokom določene starosti, nekdo premisli, kaj bo otrok videl. Na odprtih spletnih platformah vsebine pogosto izbere algoritem. Martina opisuje, koliko premisleka je na primer v ozadju Živ žava, ki obstaja že več kot štiri desetletja. Risanke se stopnjujejo od preprostejših za najmlajše do zahtevnejših, pri izboru pazijo na različne vizualne estetike in zgodbe, pomembna pa je tudi kakovostna slovenska sinhronizacija.

"Res poskušam prinesti zelo raznolike estetike, da je to 3D-animacija, 2D, stop animacija, da ni vse eno in isto. Tudi vsebinsko so zgodbe različne. Danes se risanke lotevajo vseh tem otrokovega razvoja, različnih družin in aktualnih tem, v katerih otroci rastejo in jih skozi risanke lahko predelajo," razloži Martina.

Dobra otroška vsebina zato ni zgolj nekaj, ob čemer je otrok dovolj dolgo pri miru. Lahko ga nasmeji, mu razširi obzorja, spodbudi igro ali mu pomaga razumeti neko čustvo.

Brina je hit z razlogom

Martina je bila tudi tista, ki je Brino opazila, še preden je postala svetovni fenomen. Zakaj? Ne zaradi popolne animacije ali posebej bleščečih učinkov, ampak ker je v njej prepoznala nekaj zelo resničnega: družino.

"Ko sem to gledala, sem si rekla: ti, ki so to pisali, so genialci. Ujeli so srčiko družinskega sobivanja. Bili so tako neposredni, iskreni, tudi kruto iskreni v tem, kako so lahko otroci odrezavi ter kako starši postavljajo meje in tudi sami včasih podležejo kakšni otroški zvijači. Bilo je tako živo, da je v meni zavibriralo."

In še pomembneje: dobra vsebina otroka po koncu epizode ne vabi nujno samo k naslednji epizodi. Lahko ga spodbudi k igri, gibanju, komunikaciji ali posnemanju situacij, ki jih je videl. To je dober opomnik, da pri vprašanju zaslonov ne bi smeli samo šteti minut. Pomembno je tudi, kako teh dvajset minut vpliva na otroka, ko zaslon ugasne.

Ko zaslon postane odgovor na vse

Risanka pred večerno rutino? To ni nujno težava. Film na kavču, ko je otrok bolan? Seveda. Deževno nedeljsko popoldne pred televizijo? Tudi odrasli ga kdaj z veseljem preživimo tako.

Težava nastane, ko zaslon ni več ena od dejavnosti, ampak postane odgovor na skoraj vse. Otrok jé samo ob risanki. Oblečemo ga ob telefonu. Ko je nemiren, dobi zaslon. Ko mu je dolgčas, dobi zaslon. In počasi lahko nastane refleks: neprijeten občutek = zaslon.

Martina nas povabi k razmisleku: "Če razmišljate, kaj vse počnemo v družini: jemo, se urejamo, umivamo, igramo, smo zunaj, se družimo s prijatelji, beremo, rišemo, ustvarjamo … Teh aktivnosti je veliko. Če je gledanje zaslona samo ena izmed njih, potem sami ugotovimo, da je za to zelo malo časa. Problem je, ko ena aktivnost, in to je zaslon, postane vseobsegajoča in se jo uporablja vedno in povsod."

Martina se spominja večerje v hotelu, polnem družin. Ko je vstopila v jedilnico, jo je presenetila skoraj popolna tišina. Razlog je opazila hitro: pred veliko večino otrok so bili zasloni. Njena otroka sta bila glasnejša. Toda tega ni poskušala "popraviti" s telefonom, ker bi s tem zamudila nekaj, kar se zdi na prvi pogled banalno: okušanje hrane, opazovanje okolice, pogovor pri mizi in tudi sposobnost otroka, da nekaj časa preprosto zdrži brez stalnega dražljaja.

Tudi "dolgčas mi je" je lahko dobra novica

Ko odstranimo zaslon, se pogosto pojavi stavek, ki v starših vzbudi srh: "Dolgčas mi je." Toda morda ga ni treba vedno takoj reševati.

Nik Škrlec v pogovoru izpostavi pomen trpežnosti oziroma zmožnosti, da nam je kdaj tudi dolgčas – da ni treba za vsako stvarjo takoj steči in da ni nujno, da se ves čas nekaj sveti, premika ali oglaša.

Martina opozarja, da otroci potrebujejo tudi trenutke brez množice dražljajev. Takrat morajo sami ugotoviti, kaj bodo počeli, saj se lahko ravno takrat začne najboljša igra.

Ko teorija trči ob trinajstletnika

Morda najbolj iskren del pogovora pride, ko Martina prizna, da tudi strokovno znanje ne pomeni popolnega družinskega življenja brez digitalnih zapletov.

Pri trinajstletnem sinu so imeli pogovore, dogovore, starševski nadzor in gesla. On pa je našel pot mimo vsega. Ko so ga prvič ujeli, je obljubil, da bo drugače. Znova so nastavili omejitve. In zgodba se je ponovila.

Takrat je Martina naredila nekaj, česar od sebe ni pričakovala: razglasila je enotedenski digitalni post. "Vse smo zaklenili. Edino, kar smo jima pustili odprto, je bil RTV 365. In to je bila res nora izkušnja. V tistem tednu sta oba veliko brala, ogromno dokumentarcev sta pogledala in takrat sta zares ugotovila, kako so lahko dokumentarci dobri. Kar naenkrat se je odkrilo, da obstaja še en svet vzporedno ob tem, za katerega sta prej mislila, da je edini mogoč."

Poskus so nato podaljšali še čez počitnice. Rezultat ni bila zenovska družinska idila. Hiša je, kot pravi Martina, pokala po šivih. Bilo je glasno, žoga je odmevala po stanovanju in verjetno bi marsikateri starši v kakšnem trenutku z veseljem spet prižgali tablico. Toda zgodilo se je nekaj pomembnejšega: brata sta se igrala in povezovala. Pozneje sta se teh počitnic spominjala kot enega svojih najlepših skupnih obdobij.

Danes starejši sin včasih celo sam pride do mame in ji izroči telefon, ko ga čaka pomembna obveznost. Ve, da ga Instagram premami. In ve tudi, da se lahko za nekaj časa odklopi. Morda je prav to dolgoročni cilj vseh pravil: ne da morajo starši vedno odvzeti telefon, ampak da otrok nekoč sam prepozna, kdaj ga mora odložiti.

Ne recite: "Nikoli," raje: "Za vse bo čas"

Martina pri postavljanju meja uporablja stavek, ki bi ga lahko brez težav nalepili na hladilnik: "Za vse bo čas."

Ne gre za to, da otrok nečesa nikoli ne sme gledati. Gre za to, da bo neka vsebina prišla na vrsto takrat, ko bo zanjo pripravljen. "Vedno rečem: vse boš videl, ničesar ne boš zamudil, ampak postopno. Verjemi, da boš lahko res užival takrat, ko boš toliko star, da boš vse te zgodbe res razumel. Ni pogum v tem, da rečemo: jaz imam pogumnega otroka, on vse prenese. Mislim, da je večji pogum to, da si priznaš, da te je določenih stvari strah in da je v tem trenutku čas primeren za nekaj drugega."

Sporočilo "Tudi to pride, samo ne še zdaj," je precej drugačno od gole prepovedi "Ne, tega ne smeš."

Ko nas otrok povabi h gledanju, se čim večkrat z zanimanjem odzovimo

Ob vseh opozorilih Martina pogovora ne konča s pozivom, naj televizijo, telefone in tablice odnesemo iz hiše. Ravno nasprotno. Njena zaključna misel je skupno gledanje.

Če otrok reče: "Mami, pridi pogledat to igrico," pojdimo kdaj pogledat. Če nam želi pokazati najljubšega YouTuberja, poglejmo, kaj ga tako navdušuje. Če skupaj pogledamo film, se po njem pogovarjajmo.

In včasih si brez slabe vesti naredimo tudi pravi družinski dogodek. "Naj starši vzamejo to kot eno izmed aktivnosti otrok, v kateri so tudi sami udeleženi. 'Mami, pridi pogledat, katero igrico igram, mami, pridi pogledat to risanko.' Takrat se odzovimo. To je krasen način ustvarjanja odnosa. Otrok naj igra igrice, ampak je fino, da vemo, katere igra. Naj gleda risanke, ampak je fino, da vidimo, katere gleda. Da tudi skozi to aktivnost najdemo povezavo in druženje."

Zasloni nam lahko marsikaj vzamejo. Lahko pa nam tudi ogromno dajo. Dobre zgodbe. Smeh. Znanje. Skupne spomine. In pogovore, ki jih sicer morda nikoli ne bi začeli. Morda zato pravo vprašanje ni samo "Koliko časa je bil danes otrok pred zaslonom?", ampak tudi: "Kaj je tam počel, kaj je doživel … in ali vem, zakaj mu je bilo to tako všeč?"

Zaslon ni nujno nekaj, kar družino razdvaja. Ob pravi vsebini, ob pravem času in z nekaj zanimanja odraslih je lahko tudi razlog, da se usedemo skupaj. In uživamo pametno – skupaj.