Test na dlani: Honor Magic7 Pro

Honor se trudi obdržati korak z Applom in Samsungom in to mu na večini področij dobro uspeva. Že z lanskim modelom Magic6 Pro je marsikoga presenetil najmanj pri kakovosti fotografije in avtonomiji - preberite tudi test na dlani za Magic6 Pro. Oboje je ponovno adut letošnje inkarnacije njihovega najzmogljivejšega in najbolj vsestranskega mobitela, vendar to ni vse. Zdi se mi, da so letos drzneje posegli še v obliko. 

Raven zaslon in odsekani robovi

Zdaj vem, zakaj se mi lanska oblika ni zdela najbolj posrečena. Sodim med tiste, ki imamo raje pravokotnost namesto oblin. Drži, da je udobneje v dlani držati mobitel s prijetno zaobljenima stranicama, toda meni sta ravno odrezani elegantnejši. Da zaradi tega zaslon ni ukrivljen na bokih, ni nikakršna katastrofa. Nikdar nisem čisto dobro razumel, zakaj bi moral biti oziroma kaj so prednosti. Magic7 Pro ima oboje in zato je v mojih očeh všečnejši in zanimivejši. Edine obline, ki so ostale, so tiste na vogalih ter nežne na robovih zaslona in hrbtišča do kovinskih stranic, a so zelo lepo integrirane v celoto.

Siceršnji oblikovalski minimalizem nekoliko zmoti obilna izboklina zadnjih kamer, ki jo obkroža matirana steklena plošča, na kateri se prstni odtisi pretirano ne poznajo. Velikost in položaj izbokline v zgornji tretjini znata marsikoga zmotiti. Držati mobitel v vodoravnem (panoramskem) načinu in igranje iger pomeni, da se po nepotrebnem s prsti dotikamo in mažemo leče. Saj ne, da bi jih tako pokvarili, le pred fotografiranjem je pametno, da jih vsakič znova obrišete. Nasprotno fotografije ne bodo jasne in za to ne bodo krive kamera. Zadnje kamere so v resnici tri, čeprav jih hitro naštejete štiri. Četrta zgoraj levo je lažna, namenjena ustvarjanju simetrije (s čimer ni prav nič narobe).

Magic7 Pro je prvi mobitel, če me spomin ne vara, s standardom odpornosti IP69. Ta še dvigne zdaj že dokaj običajno in pogosto raven IP68 z odpornostjo proti vodnim curkom, visokim temperaturam in tlaku. Na predstavitvi mobitela pri nas na Bledu so sposobnost demonstrirali tako, da so mobitel zaprli v simulator pomivalnega stroja. Ni dvoma, da takšno torturo ohišje kratkotrajno preživi, a ne bi stavil, da bi mobitel preživel dve- do triurni program pomivanja. Edina vidna sprememba, ki verjetno kaže na tovrstno odpornost, je dodatni tanki tesnilni trak na notranji strani pokrova predala s pladnjem za kartice SIM. Mobitel naj bi bil tudi bolje zaščiten proti razbitju ob padcu in praskam po zaslugi nove generacije utrjenega stekla, o katerem, razen, da je trdnejše od lanskega, ne povedo ničesar. Tokrat sem se opogumil in se prepričal o trdnosti površine tako, da sem površino zaslona izrabil za rezanje jabolka na krhlje.

Še za eno spremembo so se odločili. Namesto optičnega je pod zaslonom tokrat skrito ultrazvočno tipalo prstnih odtisov. S tem so izboljšali odzivnost branja in izničili težave pri prepoznavi odtisa, kadar je površina prsta umazana ali mokra. Poleg prstnega odtisa je na voljo še odklepanje zaslona po prepoznavi obraza. V ta namen je poleg sprednje kamere tipalo globine, ki malo vpliva tudi na kakovost selfi fotografij.

Ob polni obremenitvi temperatura hitro zraste

Od tehničnih lastnosti se oči najprej ustavijo na res dobrem zaslonom. Čeprav je na prvi pogled enak lanskemu, se mi zdi, da so ga vseeno ravno prav spremenili, da je slika še za odtenek boljša. Zaslon je svetel, živahnih barv, s sposobnostjo prikaza visokega kontrasta, spreminjanjem osveževanja do 120 hercev in visoko frekvenco prilagajanja svetilnosti, zaradi katere niti najbolj občutljivi ne bodo zaznali utripanja. Posebej izrazit je še visok dinamični razpon, zaradi katerega sem v trenutku dobil občutek, da gledam prizor v treh dimenzijah.

Poleg opaznih so še manj opazne lastnosti. Trdijo, da so razvili algoritme umetne inteligence, ki preprečujejo utrujenost oči s prilagajanjem prikaza, polarizacijo svetlobe in filtriranjem modre svetlobe. Prilagajanje hitrosti osveževanja se mi ni zdelo vedno hipno, a gre preverjeno navzdol do enega herca. Ne samo v primeru vedno vključenega zaslona, temveč tudi ob neaktivnosti s prikazanim domačim zaslonom. Šele ko sem se dotaknil površine, je hitrost osveževanja skočila na 60 hercev.

Zvočnika sta ponovno dva. Spodnjemu, večjemu, v postopku oblikovanja stereozvoka pomaga manjši, zgornji, ki ima običajno funkcijo »telefonske slušalke«. Izstopa jakost oziroma glasnost zvoka, ki je nadpovprečna glede na velikost in namembnost naprave. To ima nežnejše stranske učinke. Nizki toni ob največji glasnosti nimajo ravno občudovanja vredne globine oziroma tedaj prevladajo višje frekvence nizkih tonov – še najboljši opis bi bil, da imajo rahlo kovinski zven.

Procesor se je brez težav spopadel z vsem, kar sem mu vrgel »pod zobe«: od vsakodnevnih opravil in montaže videoposnetkov v aplikacijah, kot je CapCut, do najzahtevnejših grafičnih iger. Seveda ima takšna zmogljivost svojo ceno. Segrevanje je pri modelu Magic7 Pro še posebej izrazito, zato mora sistem v določenih trenutkih umetno znižati takt procesorskih jeder. Dejstvo, da se je temperatura med obremenitvenim testom povzpela do 96 stopinj Celzija, pove več kot dovolj. Do neke mere je to zaradi zmogljivosti, Geekbench 6 mu je zapisal rezultat 3.096 za enojedrne, 9.682 za večjedrne in 18.016 za grafične zmogljivosti, a kot se lahko prepričal v praksi, ima Samsungov mobitel Galaxy S25 Ultra učinkovitejše hlajenje.

Zmogljivosti gredo z roko v roki z visoko porabo energije. Iz ne povsem razumljivega razloga so se odločili, da bodo kapacitete baterije, ki ima v anodi dodan silicij, različne glede na trg. Kot kaže, smo Evropejci potegnili kratko in dobili manjšo baterijo, kar se jasno odraža pri avtonomiji naprave. Med obremenitvenim preizkusom (ko se je tudi najbolj segreval) je baterija izgubila 40 odstotkov v eni uri, kar v praksi pomeni približno dve uri in pol neprekinjenega delovanja. Genshin Impacta jo je olajšal za 12 odstotkov (do 8 ur), medtem ko je pri predvajanju videoposnetkov prek brezžičnega omrežja ob 50-odstotni svetlosti zaslona baterija izgubljala približno 6 odstotkov na uro (kar pomeni do 16 ur predvajanja). Skratka, Magic7 Pro bi moral ob razmeroma intenzivni uporabi zdržati do večera. A ne dosti dlje.

Okolje prevzema umetna inteligenca

Ključna novost nadgrajenega sistema in uporabniškega okolja je umetna inteligenca, ki je letos še globlje vpeta v delovanje naprave. Poleg upravljanja zmogljivosti in pomoči pri fotografiranju, pri čemer se uporablja predvsem za izboljšanje posnetkov pri velikih povečavah (do 100-krat), so dodane tudi funkcije za optimizacijo dela. Čarobni portal omogoča hitrejše iskanje z enostavnim obkrožanjem elementov na zaslonu ter samodejno izvleče besedilo iz slik v beležnico. Prevajalnik podpira trinajst jezikov, medtem ko pomočnik temelji na Googlovem modelu umetne inteligence Gemini. V galeriji je zdaj lažje odstraniti neželene elemente s fotografij, pri prihodnjih posodobitvah pa naj bi bila dodana tudi zaznava lažnih sogovornikov v videokonferencah. 

Vse te storitve delujejo hitro, kar gre verjetno pripisati zmogljivi nevronski enoti procesorja. A vprašanje ostaja, koliko jih bomo dejansko uporabljali v vsakdanjem življenju. Pomembno je tudi, da kljub večji integraciji v sistem večina teh funkcij temelji na Googlovih rešitvah, kar pomeni, da lahko pričakujemo hiter razvoj in dodajanje novih zmogljivosti. V tem kontekstu je vredna omembe tudi obljuba o petletni podpori za nadgradnje sistema in varnostne popravke.

Honor je prilagodil vizualno podobo okolja sodobnim trendom in zahodnjaškemu okusu, ki mu pisana paleta barv ni najbolj pri srcu. Ikone so zdaj bolj dodelane in bolje usklajene z ozadjem ali izbrano tematiko. Kljub temu ostaja težava s podvojenimi aplikacijami Honorja in Googla, poleg tega pa z nekaj prednaloženimi, ki jih večina ne potrebuje in bi jih raje prenesla iz trgovine po lastni izbiri.

Z izjemo občasnega mehčanja jim kaj veliko slabega ne morem očitati

Z izjemo periskopske kamere, katere tipalo ima 20 milijonov pik več, Honor ni posegel v drobovje kamer. Ta in osrednja kamera imata fizično večje in na svetlobo občutljivejše tipalo (1/1,4 oziroma 1/1,3 palca), česar ni mogoče spregledati. Njune fotografije in videoposnetki so opazni svetlejši od tistih, ki jih naredita širokokotna in sprednja kamera. Čeravno niti ti nista pretirano slabi. Še posebej ne selfi kamera, ki je po mojem mnenju ena boljših v razredu premijskih mobitelov.

Osrednja kamera bo v praksi najpogosteje v uporabi, zato ji je bila namenjena največja pozornost. Pri dnevni svetlobi se odlično obnese z natančno nastavitvijo beline, ustrezno nasičenostjo barv ter fotografijami, ki so živahne, imajo širok dinamični razpon in dober nivo podrobnosti. Posebej zanimiva je tudi 2-kratna povečava, ki nastane z izrezom iz 50-milijonske slike, kar omogoča zelo dobro kakovost. Tudi v slabših svetlobnih razmerah kamera prepriča – ponovno z jasnostjo, širokim dinamičnim razponom in minimalnim šumom. Edina pomanjkljivost je rahlo mehčanje slike pri uporabi 2-kratne povečave v temi.

Podobno velja za širokokotno kamero, ki podnevi zagotavlja lepo ravnovesje barv, zadosten dinamični razpon in zadovoljivo količino podrobnosti. V slabših svetlobnih pogojih pa pride do spremembe. Večji poudarek je na osvetlitvi prizora in barvah, medtem ko se izgubi nekaj podrobnosti. To je še posebej opazno proti robovom slike, na katerih se pojavi dodatno mehčanje.
Periskopska kamera prinaša 3-kratno optično povečavo z 72-milimetrsko goriščno razdaljo, pri čemer združuje šestnajst pik v eno in ustvarja 12,5-milijonske slike. Zanimivo je, da ob fotografiranju pri polni 200-milijonski ločljivosti goriščna razdalja pade na 60 milimetrov, kar pomeni nekoliko širši vidni kot brez združevanja pik.

Kakovost posnetkov pri optični povečavi ni vedno najbolj naravna. Zaradi združevanja pik in dodatne obdelave pogosto pride do premočrtnega ostrenja robov, kar je opazno pri podrobnejšem povečanju fotografije. Kljub temu so barve privlačne, podrobnosti dobro zajete, dinamični razpon pa ostaja širok. Poleg 3-kratne povečave je v aplikaciji na voljo še 6-kratna, ki presenetljivo ponuja še bolj skladne rezultate in pogosto deluje bolje od osnovne periskopske povečave.

Tudi pri šibki svetlobi in ponoči se periskopska kamera izkaže. Barve ostajajo naravne, dinamični razpon širok, a se v takšnih pogojih ob močnejšem ostrenju lahko pojavi nekaj šuma. Pri fotografiranju oddaljenih predmetov, še posebej tistih z več svetlobnimi viri, se ostrina lahko izgubi.

Honor Magic7 Pro ponuja digitalno povečavo vse do 100-krat, ko pride v igro umetna inteligenca. Na tako ekstremnih povečavah telefon zmehča sliko, da bi zmanjšal šum, a s tem izgubi veliko podrobnosti. Končni rezultat je vizualno zanimiv, a v praksi le pogojno uporaben.

Videoposnetki v ločljivosti 4K izstopajo z dobro uravnoteženimi barvami, natančno reprodukcijo beline in širokim dinamičnim razponom. Pomembno je, da so vse tri kamere med seboj lepo usklajene glede na izhodne karakteristike, kar zagotavlja konsistentno kakovost. Podrobnosti so včasih nekoliko bolj obdelane, kot bi si želeli, a gre za stil, ki ga uporablja večina proizvajalcev, zato Honor ni izjema. Ponoči se najbolje odreže osrednja kamera, saj zaradi večje občutljivosti na svetlobo omogoča nekoliko boljše rezultate kot preostali dve.

Sklepna beseda za Honor Magic7 Pro

Pod črto je Honor znova dostavil odlično uravnotežen mobitel, ki se brez težav postavi ob bok obema Ultrama (Samsung in Xiaomi), pri čemer – kot smo pri tej znamki vajeni – opazno manj opustoši denarnico. Če ciljate na vrh zmogljivosti v svetu Androida, bo ta model med resnimi kandidati za naslednji mobitel.