Test na dlani: Honor 400 Lite

Poleg všečne oblike ne bo ostala spregledana niti posebna »fotografska« tipka.

Honor ostaja eden redkih proizvajalcev mobitelov, ki še vedno uporabljajo besedo »lite« za oznako cenovno dostopnejših modelov, ki pa običajno nimajo veliko skupnega s standardnimi. To bosta zelo verjetno Honor 400 in Honor 400 Pro, ki ju bodo predstavili v kratkem, pri čemer pa z zmogljivostmi in še čim sodita višje na zmogljivostni (in cenovni) lestvici. Odkrito rečeno, gre za drugačna mobitela, ki jima je s Honorjem 400 Lite skupno bolj ali manj le ime. To je opazno v znani obliki izbokline ob objektivih zadnjih kamer. Ta me ne moti preveč. Motijo me kompromisi, ki so jih sprejeli, saj nisem prepričan, da so imeli pri tem povsod srečno roko.

Prijeten na dotik in všečen očem

Cenovno dostopnejši mobiteli vsaj na videz postajajo vse bolj podobni mnogo dražjim. Očitno je, da so se uveljavili ravno odsekani robovi in zaobljeni vogali, ki so jih sprva imeli modeli premijskega razreda. Podobnosti se nadaljujejo pri ozkih vrzelih med zaslonom in robom ohišja.

Mobiteli so sicer za odtenek debelejši, vendar so razlike tako majhne, da jih opazijo le najbolj natančni opazovalci. To ne pomeni, da so ohišja enakovredna. Kompromis najdemo v cenejših in manj prestižnih materialih, iz katerih je narejen Honor 400 Lite. Okvir je sicer iz aluminija, ki mu daje nekaj več strukturne trdnosti v primerjavi s plastiko, iz katere je hrbet. Prav tako je zaslon zaščiten z manj »trdnim« utrjenim steklom, zaradi česar je zaščitni ovitek vsaj priporočljiv.

Ob običajnih tipkah za vklop in uravnavanje jakosti zvoka je v spodnjem delu desnega boka še večja tipka z integrirano površino, občutljivo na dotik. Pritisk zažene fotografsko aplikacijo, s premikanjem prsta po površini levo in desno prilagajamo povečavo, nakar s hitrim ali rahlo zadržanim pritiskom sprožimo zajem fotografije ali snemanje videa. Tipka je preprosta za uporabo in poveča udobje fotografiranja, ko dojamete, da je tam, in jo začnete uporabljati. Težje bi govorili, da gre za unikatno inovacijo, kajti nekaj podobnega najdete pri Applovem iPhonu 16 Pro, ki je služil tudi kot vir navdiha oblike izbokline.

Za varnost skrbi optično tipalo prstnih odtisov pod zaslonom. Je hitro in natančno, a ker deluje po optičnem principu, mu težave povzročajo mokri in umazani prsti. To je največkrat glavni razlog, zakaj so proizvajalci začeli v dražje mobitele vgrajevati ultrazvočno tipalo.

Za resne igre premalo moči, kar omili dober zaslon

Marsikdo se bo strinjal, da je zaslon primerno velik in sposoben prikazati razmeroma prijetne barve. Toda njegova resnična vrednost je skrita v točkovni svetilnosti, ki je za ta razred visoka in bo prišla do izraza poleti. Vemo, kako zoprno je fotografirati s soncem za hrbtom in pogledom na zaslon, na katerem prizor ni dobro viden. Hitrost osveževanja je 60, 90 ali 120 hercev. Večinoma sem opazil nižji vrednosti, celo po zagonu igre, in le redko najvišjo frekvenco. Vsaj preskakovanje med nižjima pa se mi zdi še kar primerno. Tu sta še hitro prilagajanje samodejnega osveževanja in funkcija varovanja oči (barve postanejo toplejše), ki ju Honor zdaj že lep čas poudarja.

Procesor brez težav opravi z osnovnimi vsakodnevnimi nalogami, a ko pride do zahtevnejših opravil, na primer obdelave nočnih fotografij, postane očitno, da mu primanjkuje moči. Proces obdelave in hranjenja datoteke preprosto poteka predolgo. Manjše zmogljivosti seveda vplivajo na porabo. Celo pri polni obremenitvi, ki je v realnih scenarijih redka, ostane ohišje »ledeno« hladno, baterija pa se v eni uri izprazni le za 16 odstotkov. Najmanj med vsemi dosedanjimi testi. Gledanje videov z YouTuba raven energije v bateriji v eni uri zmanjša za 7 %, kar pomeni do 14 ur predvajanja, igranje igre Genshin Impact pa povzroči 12-odstotni padec (do 8 ur igranja). Mobitel sicer omogoča igranje, vendar ga težko priporočimo v vlogi resne "igralne konzole". Celo srednje zahtevna igra, ki je sicer optimizirana za mobilne naprave, opazno utrudi procesor. Odzivnost likov je slaba, kar pomeni, da se še težje spopade z zahtevnejšimi nasprotniki.

Zvok prihaja le iz enega zvočnika, ki ne navduši. Glasnost sicer ni težava, a zaradi pomanjkanja globine deluje precej kovinsko. Težave povzroča tudi povezava WiFi. Zdi se, da so pri načrtovanju lokacije in števila anten naredili kompromis, ki ni najbolj posrečen. Na robu dosega omrežja, ko drugi mobiteli še vedno ohranjajo povezavo, je Honor 400 Lite občasno izgubljal signal.

Zdi se, da sta zaslon in baterija najmočnejši »komponenti« tega mobitela. Za zaslon sem že povedal, da ni slab. Dodal bom še to, da me prav nič ni motilo, da je le polne visoke razločljivosti (FHD). Druga močna plat je baterija, ki delno tudi po zaslugi manj zahtevnega procesorja zlahka zdrži dva dni. Morda bi si želel hitrejšega polnjenja, vendar je to zelo verjetno ponovno eden od nujnih kompromisov. 

Dobrodošla šestletna podpora

Uporabniški vmesnik ostaja podoben tistemu pri letošnjih modelih Honor, vendar je opaziti manj prisotnosti naprednih funkcij umetne inteligence, ki bi delovale neposredno na napravi. Prisotni so nekateri algoritmi, ki samodejno prilagajajo nastavitve kamere ali omogočajo delovanje večfunkcijske tipke. Gre za tehnologije, ki so v uporabi že več let in ne sodijo v okvir napredne umetne inteligence, kot jo razumemo danes. Med redkimi »pravimi« funkcijami, ki so vključene, najdemo čarobni portal, prevajanje besedil v pogovornem oknu in možnost odstranjevanja predmetov s fotografij. Vendar pa te storitve temeljijo na delovanju v oblaku, torej potekajo na oddaljenih strežnikih in ne izkoriščajo procesorskih zmogljivosti mobitela. 

Videz sistema je sodoben in prilagojen zahodnim estetskim standardom. Ni več toliko kričečih barv, ikone so oblikovane bolj elegantno ter se vizualno bolje ujemajo z ozadji in temami. Kljub temu ostaja težava s podvojenimi aplikacijami Honorja in Googla, pa tudi s prednameščenimi aplikacijami, ki jih večina uporabnikov ne potrebuje in jih običajno po potrebi raje sami naložimo iz trgovine. Pozitivno pa je, da proizvajalec obljublja kar šestletno programsko podporo, kar je vsekakor spodbudna novica za vsakogar, ki razmišlja o nakupu novega mobitela.

Od treh ena kamera izstopa

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje videl vgradnjo klasične sijalke oziroma bliskavice poleg spletne kamere v zato nekoliko večjo zaslonsko zarezo. Ideja ni slaba, posebej ne pri manj zmogljivih mobitelih, kajti vemo, kako se ne najboljša tipala in objektivi selfi kamere obnesejo ponoči. Pogosto ne najbolje.

Sprednja kamera je sicer sposobna spodobnih fotografij. Enako velja za glavno s 108-milijonskim tipalom. Podnevi se obnese dobro, ponoči slabše, a so fotografije še vedno zadovoljive. Tega ne morem reči za videoposnetke, kadar dlani snemalca niso popolnoma mirne. V nasprotnem primeru odsotnost stabilizacije poskrbi, da je posnetek bolj ali manj neuporaben. Ob tem pa njegova polna visoka razločljivost z le 30 sličicami na sekundo ni nekaj, s čimer bi se posebej hvalili. 

Glavna kamera naredi spodobne fotografije v dnevnih pogojih. Barve so všečne, a je opaziti rahlo tendenco po nasičenju in podrobnosti je dovolj. Če se odločite za ponujeno 2- ali 3-kratno povečavo, jih je manj in takrat so fotografije tudi manj ostre. Zgodba zase je 10-kratna povečava. Tokrat povečana mačka je videti narisana z debelimi potezami čopiča. Nočne fotografije so zadovoljive, če je le v okolju dovolj svetlobe in ne uporabimo povečave. Ko se odločite zanjo, se hitro širi mehkoba in ustvari digitalni šum. Moj nasvet je, da ponoči ohranite mirno roko in ne uporabljate povečav.

Tipalo širokokotne kamere ima mnogo manj pik, kar se pozna v manj podrobnostih in slabši ostrini posnetka. Barve pa so podobne barvam na fotografijah glavne kamre. Ker sta tipalo in objektiv slabše občutljiva, širokokotne kamere ni v nočnem načinu, ki je tako popolnoma v domeni glavne kamere. 

Sklepna beseda za Honor 400 Lite

Ali gre za nesramno kopiranje iPhona 16 Pro, bodo odločili drugi. Meni se to ne zdi težava, kajti hitro postane jasno, da sta mobitela tako različna, da bolj ne bi mogla biti. Malo celo dvomim, da je bil to v resnici namen, še posebej, ker je izboklina drugih modelov družine Honor 400 čisto drugače zasnovana.

Bolj pomembno je, da zaradi oblike ne spregledate omejitev naprave. Te so in jih ni možno odmisliti. To, da je procesor manj zmogljiv (če nikdar ne boste zagnali mobilne igre ali katere druge zahtevne aplikacije, potem tega ne boste opazili), me ne moti toliko. Bolj skeptičen sem zaradi slabega sprejema signala in starega standarda vmesnika za brezžično omrežje. A tudi na to se prilagodite. Kompromisi so vedno del zasnove cenovno dostopnih naprav in na koncu je od vsakega od nas odvisno, ali jih sprejmemo.