Test na dlani: Honor 400 in 400 Pro

Eden v marsičem celo nudi zmogljivosti, ki so jih še lani imeli le modeli premijskega razreda. 

Nobenega dvoma ni, da zna Honor izdelati dober mobitel. To vsako leto dokazuje predvsem v srednjem razredu, v katerem so njegove naprave pogosto boljše od Samsungovih in najmanj enake Xiaomijevim, ki pri zmogljivostih in kakovosti izdelave sodijo v isti razred. Zadnje čase posvečajo več pozornosti tudi umetni inteligenci z drugačnim in celovitejšim pristopom. Rezultat je dogovor z Googlom, ki storitev preobrazbe slike v video v obliki časovno omejenega brezplačnega preskusa najprej omogoči na mobitelu Honor 400 in Honor 400 Pro. Seveda sem jo preizkusil in ugotovil, da je nadvse zabavna (morda za nekatere uporabna).

Samosvoja in hkrati prepoznavna oblika

Z ozkimi robovi okoli zaslona, ravno odsekanimi stranicami in zaobljenimi vogali se mobitela priklanjata zdajšnjim modnim smernicam. Subtilne razlike med njima seveda so. Ravne stranice Honorja 400 Pro so v resnici zaradi nežno ukrivljenega stekla nad zaslonom in hrbtiščem manj ravne. Občutek imate, da so robovi zaobljeni, čeprav daleč od krivine, ki smo je bili vajeni še nedavno.

Ker so robovi Honorja 400 popolnoma ravni, je prvega nekoliko prijetneje držati v dlani, čeravno neke pomembne razlike nisem opazil. Takoj pa boste opazili, da je ta manjši po zaslugi slabih štirih milimetrov krajše diagonale zaslona. Lahko delate muho iz slona, toda večjega vpliva na uporabniško izkušnjo to po mojem nima. 

Na zadnji strani izstopa izboklina nepravilne oblike, ki skriva dve ali tri kamere. V primeru dveh je v tretjo preoblečena bliskavica. Zdi se, da je Honor našel formulo izdelave hrbtne ploskve. Celo v primeru črne se mi ni zdelo, da bi se na njej pretirano poznali mastni madeži. Kljub temu in morebitni statični trpežnosti ohišja, ki je zaščiteno proti vodi in prahu, ostaja zimzeleni nasvet o nujnosti zaščitnega ovitka.

Optično tipalo prstnih odtisov pod zaslonom je razmeroma hitro in natančno, predvsem pa zaščiti mobitel in poenostavi odklepanje zaslona. Tipalo je postalo skoraj obvezno v vseh razredih tovrstnih naprav, saj je bolj ali manj jasno, da jih pogosto uporabljamo za namene, v katerih je varnost kritičnega pomena. Zvočnika sta v tem razredu drugotnega pomena. Glasna sta dovolj, le o ne najglobljih basih in rahlo popačenih visokih tonih pri najvišji glasnosti bi se dalo razpravljati. 

V procesorju eden močneje izstopa

Da so Honorju 400 Pro namenili lanski vrhunski čip Snapdragon 8, se izkazuje za odlično potezo glede golih zmogljivosti in kakovosti fotografij, čeprav se niti Snapdragon 7 v Honorju 400 ne izkaže za slabega. Ker razlike so in jih ni mogoče spregledati, bom dejal nekako takole. Oba čipa zadovoljita dobršen del občestva, a tisti del, ki pogosto poganja zahtevnejše operacije ali igre, naj poseže po »profesionalni« izvedbi mobitela. Posebej, ker ima ta obenem večji delovni pomnilnik, kar bodo znali izrabiti algoritmi umetne inteligence. 

Oba modela imata baterijo z enako nazivno kapaciteto. Avtonomija je zato odvisna od procesorja in tu se ve, kateri je »potratnejši«. Obremenitveni test v eni uri baterijo Honorja 400 olajša za 22 odstotkov in modela 400 Pri za 24 odstotkov. Toliko, da so postavljene meje in opazne razlike. Drugače je realna poraba mnogo nižja. Ura prikaza videa v domačem omrežju na polovično svetlem zaslonu zahteva v obeh primerih 7 odstotkov baterije. To pomeni, da bo najmanj Honor 400 brez večjih kolobocij zdržal dva dneva, preden ga bo ponovno treba priključiti na napajalnik. Igre Genshine Impact tokrat nisem igral. Iz izkušenj ocenjujem, da se poraba giblje okoli 12 odstotkov na uro in da Honorju 400 Pro nobena igra ne bo povzročala težav ter da je igralna izkušnja na Honorju 400 vsaj zadovoljiva.

Razen fizične velikosti sta zaslona dokaj enakovredna pri vseh lastnostih in ne skrivata nikakršnih presenečenj, dokler ostajata v mejah pričakovanj. Preskakovanje med 60-, 90- in 120-herčnim osveževanjem ne deluje popolno (videoposnetki z YouTuba ne potrebujejo 90-herčnega osveževanja), a zadostuje, da sta prikaz slike in poraba večinoma optimalna. Barve so lepe in naravne, kontrast dober, a najboljša je visoka svetilnost, zaradi katere niti v pogojih močnih sončnih žarkov (občasno smo že priča takšnim dnevom) nisem imel težav s čitljivostjo zaslona. 

V okolju še vedno nekaj nepotrebnih aplikacij

Najnovejši sistem in uporabniško okolje pa pri videzu in strukturi še nista na ravni najboljših mobitelov s sistemom Android. Zmotilo me je že to, da so po aktivaciji naprave ikone aplikacij pojavijo na zaslonih, zaradi česar je okolje videti nepregledno in natrpano. Rešitev predstavlja čas in brisanje nepotrebnih ene za drugo. 

Opremljenost s storitvami umetne inteligence je druga stvar. Našli boste vse, ki jih pričakujete. Od digitalnega pomočnika, ki ga je v celoti prevzel Gemini, orodij za manipulacijo fotografij, med katerimi je brisanje nepotrebnega ali neželenega s prizora še najuporabnejše, do že omenjene pretvorbe slike v video. Naj bo jasno, da je storitev testna in zelo omejena. Na to, kako dolg je posnetek in kako animira objekt v prizoru, nimamo nadzora. Pogosto je drugačen, ko postopek na isti fotografiji zaženete večkrat. A tega, da je zadeva zanimiva in bo imela večjo vlogo, če bomo imeli možnost z besedilnim pozivom vplivati nanjo, ravno tako ni mogoče zanikati. Omenil sem povezavo med velikostjo delovnega pomnilnika in delovanjem storitev. Morda je v tem skrit razlog, zakaj prevajanje klicev v realnem času kot ena od tistih storitev, ki delujejo tudi, ko mobitel ni povezan v internet, deluje le na Honorju 400 Pro.

Ko govorimo o sistemu, ne moremo spregledati časa podpore. Honor, ki jo je še pred leti zanemarjal, je očitno obrnil ploščo. Zdaj je njegova magična beseda šest let. Toliko časa ste lahko gotovi, da bodo skrbeli za nadgradnjo sistema in varnostne popravke. 

Fotografsko vsestranskost Honurju 400 Pro daje telefoto kamera

Fotografsko srce mobitelov je 200-milijonsko tipalo glavne kamere, ki se dobro znajde v vseh svetlobnih razmerah. Ker so obenem algoritmi obdelave signalov s tipala identični, zelo očitno procesor nima opaznejše vloge v kakovosti fotografij. Zdi se skoraj nemogoče oceniti, katero fotografijo je z glavno kamero posnel Honor 400 in katero 400 Pro, dokler ne upoštevate tretje kamere z optično povečavo, ki je manj zmogljiv model nima. 

Fotografije glavne kamere izkazujejo naravne, nekoliko zadržane (nenasičene) barve s primernim dinamičnim razponom. Podrobnosti je na fotografijah dovolj. To velja za svetla in temna področja. Le redko se je pripetilo, da bi bili kakšni deli prizora presvetljeni. Všeč mi je tudi, da Honorjeva mobitela pretirano ne ostrita in dopuščata nekaj mehkobe. Šuma je na dnevnih fotografijah malo, se pa poveča na nočnih. Za te zlahka rečem, da so ne samo dokaj uporabne, temveč, da ohranjajo primerne (toplejše) nočne tone ob dovolj podrobnostih, da so fotografije primerne še za kaj drugega kot zgolj prikaz na zaslonu mobitela. 

Če sem za glavno kamero dejal, da so fotografije obeh mobitelov zelo podobne, tega ne morem trditi za širokokotno v nočnih razmerah. Po svoje razumljivo, saj ima tukaj več vloge procesor (prvi fotografiji v nizu sta posneti s Honorjem 400 in naslednji s Honorjem 400 Pro). Na nočnih fotografijah Honorja 400 je opaziti več šuma in slabše ostrenje prizora, ki je pogosto preveč mehko in neizrazitih barv. Razlike so spet manj opazne na dnevnih fotografijah. Ponovno moram omeniti realistične barve in kljub tipalu občutno manj pik. Ostrina je dobra sredi prizora, nato se proti robovom slabša.

Kamero s 3-kratno povečavo ima samo Honor 400 Pro. Opremljena je z najmanj razredom boljšim tipalom, kar se pozna na kakovosti fotografij. Ponovno nimam pripomb na realnost barv, dinamični razpon, podrobnosti in kontrast. Celo ostrenje robov, čemur pogosto podležejo proizvajalci, ni preveč izrazito (razen v primeru večjih digitalnih povečav). Nočne fotografije so jasne, primerno svetle, z malo šuma ali nejasnosti ter s toplejšimi toni barv (zaradi tople svetlobe uličnih svetilk).

Glede videa nimam dilem. Širokokotne kamere bi se izogibal, ker nima optične stabilizacije. Najbolje je uporabiti glavno, zaradi stabilizacije in zmogljivega tipala, ki skrbi za lepe naravne barve, dobre podrobnosti in ostrenje. Bolje od širokokotne se za snemanje obnese še kamera z optično povečavo (Honor 400 Pro). Nočni video je odvisen od svetlobnih razmer. V temačnosti naravnega okolja posnetki ne bodo razkrili prav dosti, medtem ko so tisti, posneti v urbanem okolju, vsaj zanimivi. 

Sklepna beseda za Honor 400 in 400 Pro

Honor 400 in 400 Pro sta zanimiva mobitela. Ne nudijo ju za bagateli, vendar je po drugi strani to razumljivo, saj nudita razmeroma veliko. Še posebej model »pro«, saj je opremljen s procesorjem, s katerim so bile še lani opremljeni najboljši mobiteli s sistemom Android. Čip in tretja kamera temu modelu dajeta prednost, ki je ni mogoče zanikati.