Električni skiroji so vse bolj priljubljeni osebni prevozniki v urbanih središčih. Toda med njimi so razlike, saj dražji ne nudijo le boljše zmogljivosti, temveč tudi udobnejšo vožnjo in več varnosti.
Električna mobilnost ni le elektrifikacija avtomobilov, temveč obsega raznovrstna prevozna sredstva, med katerimi so izjemno priljubljeni skiroji. Vsak jih zna voziti, in ko niso v uporabi, jih je preprostejše pospraviti kot kolesa ali skuterje. Manjše imate lahko na primer v prtljažnem prostoru, da jih uporabite za prevoz do središča mesta, medtem ko avtomobil pustite na obrobju mesta.
Kljub nesporni priljubljenosti med uporabniki pa vožnjo z njimi slovenska zakonodaja pravno (skoraj) prepoveduje oziroma drastično omejuje. Sodijo namreč med posebna prevozna sredstva, s katerimi se lahko s hitrostjo pešca vozimo le po peš- in kolesarskih poteh ter področjih umirjenega prometa. Torej s hitrostjo 6 km/h, čeprav medtem mimo drvijo kolesarji ali celo vozniki skuterjev. Nerazumljiva dvoumnost, ki naj bi jo odpravil prenovljeni zakon. Ta naj bi določil pogoje za vožnjo električnih skirojev in drugih električnih vozil, katerih širina ne presega 80 centimetrov in s konstrukcijsko določeno hitrostjo 25 km/h. Z njimi se boste lahko starejši od 14 let vozili po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali poti oziroma, kjer teh ni, ob desnem robu ceste v naselju, kjer je najvišja dovoljena hitrost vožnje omejena na 50 km/h.
Novi zakon med drugim zapoveduje, da morate imeti ponoči in ob zmanjšani vidljivosti na sprednji strani vključen žaromet za osvetljevanje ceste, ki oddaja belo svetlobo, na zadnji strani pa pozicijsko svetilko, ki oddaja rdečo svetlobo. Poleg tega mora biti zadaj rdeč, na obeh straneh pa rumena ali oranžna odsevnika.
Električni skiroji so že dolgo način osebnega prevoza, zato bi pričakovali, da bo zakon že davno prenovljen oziroma problematika rešena kako drugače. Ker ni, se večina voznikov obnaša kot kolesarji. Držijo se omejitve hitrosti 25 km/h na kolesarskih poteh in 6 km/h v mestnih jedrih oziroma na področjih za pešce. Ker smo uporabniki pri sebi že davno izenačili električne prevoznike s kolesi, je mencanje države še toliko manj razumljivo!
Čeprav obožujem prevažanje v avtomobilu ter polnjenje in hrambo skiroja v pisarni, se rade volje obema odpovem v korist skiroja ECO Speed 10X. Njegova teža in večje mere so namreč posledice lastnosti, zaradi katerih mi je všeč. Ima doseg in moč motorjev.
Naveličal sem se, da se moj obstoječi skiro popolnoma upeha na vrhu kolesarskega podhoda pod železniškimi tiri pri Narodni galeriji v Ljubljani. Ali kje drugje, saj je strm, čeprav kratek vzpon (skoraj) nepremostljiva ovira večine cenovno dostopnejših modelov. Sploh če je na njem voznik, težji od vreče cementa! Temu po drugi strani vzpon ne dela nikakršnih težav. Tudi daljši ne. Ne samo, da na petkilometrski poti navkreber (257 višinske razlike) hitrost nikjer ni upadla pod 20 km/h, baterija ni izgubila »črtice« na grafičnem prikazu polnosti. Z drugimi skiroji sem prišel komaj do polovice poti, pa je napolnjenost baterije padla na polovico. Med vožnjo po ravnini moč motorjev, razen v pospeševanju, ni toliko v ospredju, a je dobro vedeti, da je vedno na voljo.
Na varnost in udobje vožnje poleg moči vplivata z zrakom polnjeni kolesi in še bolj sprednje in zadnje vzmetenje. To je konkretno in dobro delujoče. Ne bi se s tem ravno hvalili, vendar s tem skirojem brez težav skočite z robnika pločnika in nič ne bo počilo ali se pokvarilo. Toda bolj kot to je pomembna udobna in varna vožnja po ne najboljših kolesarskih poteh, polnih večjih in manjših lukenj, ki v primeru togega krmila lahko povzročijo padec. Potem so tu še makadamske poti, ki jih sem ter tja še vedno najdemo in jih je treba premagati.
Pri tolikšni bateriji in moči motorjev je jasno, da gre lahko veliko hitreje od 25 km/h. Tja do trikratne vrednosti, vendar le v primeru umika blokade. Ni programska (oziroma hitrosti ne omejite z izbiro programa na krmilniku), temveč fizična. Ker morate, da bi blokado ostraniti, prevezati kable, velja za konstrukcijsko omejitev. In kar se mene tiče, je bolje, da tega ne storite. Iz dveh razlogov. Hitrosti med 20 in 25 km/h so več kot dovolj za premagovanje razdalj v urbanem okolju, medtem ko višje kljub relativno velikim kolesom, robustni izdelavi skiroja, odličnim zavoram in dobrem vzmetenju zahtevajo veščega voznika. Pa še doseg bo pol manjši!
Blokada prepreči, da bi vozili hitreje. Ne vpliva na moč motorja in na druge nastavitve. Na voljo so različne stopnje elektronskih zavor, ko skiro zavira z motorjem in se del energije vrne v baterijo. Poleg še drugih možnosti. Ena je še posebej uporabna.
Zaklepanje z daljinskim upravljalcem. Zaklenjenega skiroja ni mogoče »prižgati« in vsak premik sproži zvočni alarm. Ne sicer zelo glasnega, a dovolj, da vzbudi zanimanje ljudi v bližini. To prepreči priložnostne tatvine, saj si ga zaradi teže nihče pri zdravi pametni ne bo poveznil na ramena in bežal z njim. A ker ga lahko še vedno hitro vržejo v vozilo, je dovolj debela »veriga« nujen dodatek med puščanjem na prostem. Takšnih primerov pa zna biti veliko veliko, kajti zaradi teže ga je težje odnesti na primer v pisarno ali stanovanje. Ker z njim ravnamo podobno kot s kolesom, je velika škoda, da na okvirju ni zanke ali česa podobnega, ki bi olajšala priklepanje z verigo.
Skiro ni avtomobil, da bi govoril o videzu, a vendarle ECO Speed 10X izstopa v črno-rdeči barvi, medtem ko rdeča nosilca kolesi štrlita iz stojne platforme. Na krmilu so ročki za zavori in ročica za »plin«. Na začetku me je njihova postavitev nekoliko motila, kajti ročica za plin je dokaj blizu ročici prednje zavore in je premikanje med eno in drugo malce zoprno. A je logično. Z obema zavorama zaviramo le v krizi in takrat je jasno, da plin spustite.
Veliko prostora na stojni platformi obeta udobno vožnjo celo v primeru dveh oseb, čeprav skiro temu ni namenjen. Ni varno, saj se drugi potnik nima za kaj držati. Sicer je vožnja zaradi dobrega vzmetenja mirna ne glede na vozišče in krmiljenje je odzivno. Med normalno vožnjo skiro poganja motor v zadnjem kolesu. Pospeški so v tem primeru solidni in so še boljši z vključitvijo pogona na obe kolesi. Uporabno za vožnjo v klanec, čeprav tudi na ravnini dvokolesni pogon ni odveč.
Baterija je najpomembnejši del vsakega vozila z električnim pogonom in pri tem skiroju kapaciteta več kot zadošča. Medtem ko s trikrat cenejšim skirojem z obrobja težko pridem v središče Ljubljane in nazaj, baterija ECO Speed 10X ni izgubila več kot petino shranjene energije. Doseg je vedno odvisen od temperature, teže in razgibanosti terena, a z blokado hitrosti vendarle baterije ne bo treba za vsak primer polniti ob vsaki priložnosti.
Velikost baterije je pomembna še iz enega razloga. Ker izgublja sposobnost hranjenja energije in je zamenjava draga, bo tudi po nekaj letih doseg še vedno na uporabni ravni. Vsaj malo pa me je zmotilo in zaradi tega bi, če bi se dalo, blokado hitrosti premaknil malce višje – najvišja hitrost med praznjenjem baterije namreč pada. Skiro je dosegel 25 km/h, ko je bila baterija polna, in okoli 22 km/h, ko je bilo napol prazna. Počasi se namreč znižuje napetost, ki jo baterija dovaja motorju in od katere je odvisna njegova hitrost vrtenja.
Po avanturi s skirojem ECO Speed 10X je postalo še bolj jasno, da poceni skiroji ne nudijo, kar od njih pričakujemo. Ne gre le za doseg, varnost in udobje vožnje, temveč za premagovanje klancev. Skiroji z manj močnimi motorji imajo z njimi vedno težave. In jih bodo še naprej imeli. Nasploh robustna izdelava obeta dolgotrajnost izdelka, kar ni za odmet.
Ta skiro je res dražji od modelov, ki jih največkrat srečujte po slovenskih mestih, vendar je, roko na srce, v primerjavi z njimi tudi trikrat boljši!