Vsebina košarice

Vaša košarica je prazna.

Cena

Ob rožnatem oktobru: »Vsakodnevno videti lepo in biti hvaležen za to ‒ to je sporočilo in tisto, kar ti rak še največ da« (intervju)

Renata Anžič Trtnik
Renata Anžič Trtnik
Pred 152 dnevi
·
Čas branja: 5 minut
·
Poslušaj vsebino

Telekom Slovenije in Samsung vsako leto podpreta Združenje Europa Donna Slovenija s posebnima »rožnatima« mobiteloma in donacijo v višini 10.000 evrov.

Ko sem prišla na fotografiranje in jo zagledala, sem v mislih zaslišala svojo staro mamo: »Kot živo srebro je!« Ja, mama je rada navrgla opazko za koga, ob katerem se ti je zazdelo, da okoli njega vse vrvi, brbota, kipi. Nasmeh, ki zmehča še tako kisel obraz, in oči, ki se veselijo življenja. Vsak trenutek, tudi ko jih med pripovedovanjem o težkem obdobju polijejo solze. Manica Šegš je konkretna, praktična in neposredna Primorka, ki ima še po tridesetih letih, odkar živi v Ljubljani, goriško registrsko tablico. Pravi, da jo raziskovalni primorski duh vedno spremlja. Je poročena, ima sina, ki je pravkar spakiral kovčke in odšel na študij čez lužo, in dvanajstletno hči. Študirala je ekonomijo, pot pa jo je zapeljala na kadrovsko področje. Zanima jo človek, tako celostno. V službi in zasebno jo navdušujejo ljudje. V posamezniku rada poišče najboljše, njegov potencial, in mu pomaga mu rasti.

2

»V času bolezni sem se vprašala: Če preživim, kaj je tisto, kar bo najbolj uslišalo moje življenje? Istega dne, ko sem izvedela za diagnozo, me je med tuširanjem preblisnilo: tisto, kar je tvoj potencial, je, da to daješ ljudem – v odnosih, v pogovoru ... V tistem času sem med zdravljenjem začela z intenzivnim izobraževanjem na področju coachinga, kar tudi danes počnem v Telekomu Slovenije. Skrbim za razvoj perspektivnih kadrov, za razvoj vodij, pokrivam del razvojnih projektov, ki so vsi nekako povezani s tem, da zaposleni rastejo, poskušajo pokukati izza okvirov. V tistem času sem tudi raziskovala, kako lahko živim bolj zdravo, bolj polno življenje. Pomembno se mi zdi ozaveščati o tej bolezni, da se to lahko zgodi vsakomur. Oba moja starša sta zbolela za rakom. Misliš si, saj meni se pa to ne more zgoditi. Ko mi je za rakom umrla mama, mi je zdravnica svetovala redne preglede. Šla sem na enega in potem nič več. Če bi šla pogosteje na kontrolo, bi ga morda tako prej odkrili in bi se ognila tako obsežnemu zdravljenju. Zdaj je sedem let od tega.«

Ko sem se pogovarjala s tistimi, ki so bili soočeni z rakom, mi jih je večina omenjala strah. Je to čustvo tisto, ki nekje v ozadju tli in morda pripomore k bolezni?

Jaz bi rekla, da strah pride potem, ko zboliš. Rak je takšna bolezen, o kateri je že veliko znanega, a vendar še tudi veliko neznanega. Prav v času moje bolezni sta zboleli za rakom na slinavki tudi dve moji prijateljici. Obe sta izredno zdravo živeli, bili veganki, se ukvarjali z jogo, v družini nista imeli raka ... a na koncu sta po dveh letih umrli. Res ni nobenega pravila. Takšne stvari ti dajejo občutek, da nimaš kontrole nad dogajanjem. To povzroča strah. Pač, prepustiti se moraš in upati, da se ti ne ponovi. Ni garancije glede česarkoli. Greš čez težko zdravljenje, ki te na trenutke prav razvrednoti, ostaneš brez las, dojk ... In strah te je, da bi moral spet čez vse to. Ko sem izvedela za diagnozo, se nisem ukvarjala, zakaj se mi je to zgodilo, zakaj jaz ... je šok, stres, ampak naredila sem si načrt in se ga lotila korak za korakom.

Ker je to vaše profesionalno področje, pa bi ta najin pogovor zapeljala v praktične vode. Ko je zdravljenje končano, ko se opolnomočiš, se je treba vrniti nazaj v ustaljeno življenje in delovno okolje. Nisi več enak kot pred boleznijo, imaš manj energije, običajno ne zmoreš toliko kot prej. Kako se vrniti?

Zelo pomembno je, da ima delodajalec posluh. Telekom Slovenije res vidi, sliši, omogoči, da se delo prilagodi. Imaš možnost vrniti se in postopoma navaditi na delovne obveznosti. Naporno se je vrniti. Posluh delodajalca je ključen, saj ne zmoreš več toliko kot prej. To ti pomaga sestaviti se, pridobiti samozavest, se morda tudi lotiti kakega drugega področja dela. Pred boleznijo sem imela ogromno energije, bila sem delovno zelo učinkovita, delala sem s strastjo. Najtežje mi je bilo sprejeti, da ni več enako kot pred boleznijo. Težko sem se soočila s tem. Vendar če te okolica podpira, potem zmoreš.

3

Kaj pa sodelavci, to zmorejo sprejeti?

Verjetno sem imela v zvezi s tem precej sreče. Mene je okolica opozarjala, da mi ni treba več toliko vsega postoriti. Dobro so me poznali, da ne znam reči ne in sem pri delu entuziastična. Sama pri sebi sem morala opraviti s tem, da me okolica podpira in mi ni treba dokazovati, da sem enaka kot prej. Nekaterih operativnih zadev zdaj ne opravljam več, sem se pa bolj posvetila tistemu področju, ki mi najbolj leži. Je pa res, da bolj ko se oddaljuješ od tistega težkega obdobja v življenju, bolj lezeš v stare vzorce. Pazim, da skrbim zase. Občasno grem v toplice, se razstrupljam, enkrat tedensko grem na jogo in ko sem tam, je to čas zame. Prav tako imam individualne treninge in hodim na sprehode v naravo. Zdaj si tudi dopustim grešiti pri, na primer, hrani, tako da kdaj pojem kak sladoled ali grem zvečer na pivo. Med zdravljenjem sem se držala res striktnih diet, pravil, jogo sem izvajala vsak dan. 

 

Koliko pa o svojem stanju povedati sodelavcem?

Težko svetujem. To je res stvar vsakega posameznika. Jaz sem zelo ekstrovertirana in delim vse, ne obremenjujem se s tem, kaj bodo drugi s tem naredili. Vsak zase naj stori tako, kot mu odgovarja. Dobro in pomembno pa je, da se o stvareh, ki nas bremenijo, pogovorimo in jih predelujemo, ne zadržujmo jih v sebi. Tudi med samim zdravljenjem so na voljo psihologi, če to pacientka želi, ki te naučijo tehnik obvladovanja temnih misli, stisk, ko te prevzamejo strahovi ...

4

Ko ljudje naletimo na invalida ali bolnika, smo v zadregi, kako se obnašati. Kaj je neustrezno?

Izhajam iz posameznika. Meni osebno je neustrezno, da me oseba gleda s pomilovanjem. Nekomu drugemu kaj drugega. Mi je pa zelo veliko pomenilo, da niso pozabili name. Sodelavci so mi, na primer, večkrat napisali, da mislijo name, da naj nič ne skrbim glede dela, da držijo pesti in komaj čakajo, da se vrnem. Ta občutek, da nisi pozabljen ... to je tako dragoceno.

 

Kaj pa priporočaš, da naj okolica stori, da bo nekomu, ki preživlja težke čase zaradi bolezni, lažje?

Tisto, kar sem že prej omenila. Poleg tega naj resnično prisluhnejo. Da lahko z njimi govorijo o povsem vsakdanjih stvareh in da jim prisluhnejo, ko bolniki ali invalidi govorijo o svojih občutjih. Pa da jih pomagajo spraviti jih v neko akcijo, da spet začutijo življenje in si želijo živeti. Bodimo empatični do drugih in jim pojdimo naproti, kaj si želijo. Pa predvsem da spoštujemo, če nekdo ni pripravljen na obiske ali klice. Dovolj je dati vedeti, da mislimo na osebo, da smo vedno tam za njo, če nas bo potrebovala.

5

Kaj vam je dalo društvo Europa Donna?

Informacije, ki so na njihovi spletni strani, druženja, Facebook skupina Mlade borke, v kateri so članice skupine in delijo informacije, izkušnje ... vse to zelo pomaga. Takrat si zmeden, zdi se ti, kot da si edini na svetu, ki se ti je to zgodilo. To je pa takšna podporna skupina, kjer lahko vprašaš in hitro dobiš odgovor. Ob poplavi vsega, kar najdeš na spletnih straneh, je to ključno, resnično pomembno, da so tu zbrane res kakovostne informacije. 

 

Torej podpora podjetij društvu vsaj malo odtehta trud, ki ga vlagajo, kajne?

Zagotovo. Med temi podjetji je tudi Telekom Slovenije, ki je pri tem res srčno. To počne sedaj že 16 let. Pa to ni edini dobrodelni projekt, pri katerem sodeluje. Podjetje je glede tega res srčno. In dobro bi bilo, da bi se čim več podjetij odločalo za takšne in podobne kampanje, saj lahko skupaj bolj pripomoremo k dobremu.

 

Pogumno se mi zdi vaše dejanje, da ste se izpostavili v tej kampanji, za katero stoji podjetje, kjer ste zaposleni.

Tako zelo pomembno se mi je to zdelo. Pomembno je sporočilo, da tudi če greš skozi tako težko preizkušnjo, si včasih še bolj hvaležen za vse to, kar imaš in lahko daješ drugim. Pogosto se sploh ne zavemo, kaj to pomeni, če smo zdravi. Da zboliš, izgoriš, imaš raka je še vse prevečkrat tabu tema. Zdi se nam, da je to treba kar nekako skriti pred drugimi. Vsakodnevno videti lepo in biti hvaležen za to ‒ to je sporočilo in tisto, kar ti ta bolezen še največ da.

6

Vsako leto dobrodelni

 

 

Telekom Slovenije in Samsung vsako leto podpreta Združenje Europa Donna Slovenija s posebnima »rožnatima« mobiteloma in donacijo v višini 10.000 evrov. Skupno sta tako podjetji v 16 letih Združenju Europa Donna Slovenija za osveščanje o raku dojk donirali več kot 150.000 evrov.

 

 

Modri Fon v rožnatem oktobru za dober namen

 

Telekom Slovenije in Samsung se že 16. leto zapored povezujeta v rožnatem oktobru, se pridružujeta osveščanju o raku dojk in priporočata aplikacijo Breast test, ki ženske spodbuja k rednemu mesečnemu samopregledovanju dojk in vsakodnevni telesni dejavnosti. Kupci lahko izbirajo Modri Fon Pink Ribbon Samsung Galaxy A54 5G 128 GB ali Samsung Galaxy A04S in prispevajo k skupni donaciji Združenju Europa Donna Slovenija.

 

Oba »rožnata« mobitela sta na voljo po posebej znižani ceni, in sicer Samsung Galaxy A04s že od 24 x 3,50 evra in Samsung Galaxy A54 5G 128 GB že od 24 x 13,75 evra.

 

 

Zakaj priporočamo uporabo aplikacije Breast test?

 

Rak dojk je dobro ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj, zato je v pomoč tudi brezplačna mobilna aplikacija Breast test, ki je namenjena preventivnemu samopregledovanju dojk. Naložite si jo na pametni telefon in spodbujala vas bo k rednemu in pravilnemu izvajanju samopregleda dojk ter redni telesni aktivnosti. Prenesete si jo lahko iz spletne trgovine Google Play oz. App Store.

 

Aplikacija Breast test med drugim vključuje slikovna navodila za pravilno izvajanje samogleda dojk, menstrualni koledarček in opomnik, ki uporabnice vsak mesec prijazno spomni, naj si vzamejo tri minute za samopregled, saj lahko to pomembno vpliva na zgodnje odkrivanje raka in uspešen potek bolezni.

 

Oglejte si video o samopregledovanju dojk: