
Nekoč so bila podjetja jasno zamejena. Fizične meje so varovale ograje, ključavnice in nadzorovani vhodi, digitalni svet pa je imel svoje pregrade in gesla.
Varnost je bila preprosta, logična in razumljiva – nekakšna meja, ki jo je bilo mogoče nadzorovati.
Danes pa se zdi, da teh meja ni več. Vsaka nova pogodba, vsak API, vsak zunanji izvajalec odpira vrata v informacijski sistem podjetja. Kar se je nekoč štelo za prednost – hitrejše poslovanje, širša mreža dobaviteljev, večja učinkovitost – je postalo potencialna ranljivost.
Dobavna veriga ni več le orodje za optimizacijo; je živo tkivo podjetja, v katerem lahko en sam ranljivi člen sproži val nevarnosti po celotnem ekosistemu. Napadi na dobavne verige so danes med najpogostejšimi in najbolj uničujočimi kibernetskimi grožnjami, ki ne prizadenejo samo posameznega podjetja, temveč celotno mrežo partnerjev in strank.
Napadi na dobavne verige so izjemno nevarni, ker ne ciljajo le posameznega podjetja, temveč celoten ekosistem partnerjev in dobaviteljev. Organizirane kriminalne združbe iščejo najšibkejši člen – pogosto mala podjetja ali zunanje izvajalce, ki nimajo robustnih varnostnih mehanizmov.
En sam ranljivi račun, zastarela programska oprema ali nepravilno konfiguriran sistem lahko napadalcem omogoči dostop do širše mreže podjetij. Ko vdor uspe, se posledice hitro širijo: zaustavljene so proizvodnja, logistika, prodaja, podatki podjetij pa ogroženi. Takšni napadi kažejo, da varnost ni več le tehnična, temveč celovita poslovna odgovornost.
»Napadalci ne iščejo najmočnejšega, temveč najšibkejši člen,« opozarja Dalibor Vukovič, vodja kibernetsko varnostnih rešitev pri Telekomu Slovenije.

Osnovna digitalna higiena je temelj vsake kibernetske varnosti. Podjetja morajo redno posodabljati sisteme, zagotoviti varne uporabniške račune in skrbeti za redno vzdrževanje certifikatov ter varnostnih nastavitev. Napadalci pogosto izkoristijo prav najmanjše pomanjkljivosti: stare račune, neosvežene certifikate ali napačno konfigurirane strežnike. Zato je ključnega pomena, da so osnovni varnostni ukrepi stalna praksa, ne le formalnost, ki se opravi zaradi revizij ali zakonodaje.
Varnost pa ni samo tehnologija. Je kultura podjetja, ki vključuje izobraževanja zaposlenih, simulacije phishing napadov in tako imenovane tailgating teste, s katerimi strokovnjaki preverjajo, kako lahko nepooblaščena oseba fizično vstopi v prostore podjetja. Takšne aktivnosti pomagajo razviti zavest o tveganjih in pripravljenost na nepričakovane grožnje.
»To je, kot da bi imeli vhodna vrata zaščitena z alarmi in ključavnicami, a bi bile stene iz knau-fa,« pravi Dalibor Vukovič.
Pomembno je poudariti, da tudi mala podjetja niso izvzeta iz odgovornosti. Njihova ranljivost lahko ogrozi celoten ekosistem partnerjev in dobaviteljev. Vsak člen dobavne verige mora biti zaščiten, saj en sam ranljivi partner lahko postane vhodna točka za napadalce, kar posledično ogrozi veliko širšo mrežo podjetij. Digitalna higiena in varnostna kultura sta zato nujni za stabilnost celotnega poslovnega okolja.
Z uveljavitvijo zakona o informacijski varnosti (ZInfV-1) in evropske direktive NIS 2 varnost ni več izključno naloga IT-oddelka. Odgovornost za kibernetsko varnost zdaj sega do vrha podjetja – do uprav in direktorjev. Vodstva morajo razumeti, kdo ima dostop do podatkov, kako se ti prenašajo med partnerji in kateri deli dobavne verige predstavljajo največje tveganje.
Zakonodaja določa konkretne zahteve:
Gre za celosten pristop, ki povezuje tehnične, organizacijske in pravne vidike varnosti.
Digitalna varnost se tako preoblikuje iz tehnične funkcije v strateško poslovno tveganje. Vodstva morajo upoštevati, da morebitni vdori ne ogrožajo le podatkov, temveč lahko povzročijo zaustavitev poslovanja, finančne izgube in škodo ugledu podjetja. Razumevanje in aktivno upravljanje kibernetskih tveganj postaja nujni del poslovne strategije in konkurenčne prednosti v sodobnem digitalnem okolju.

»Podjetje priključimo v naš varnostno-operativni center. Senzorji na njihovih strežnikih spremljajo dogajanje v realnem času. Če se pojavi anomalija, jo naši analitiki zaznajo v nekaj sekundah in okuženo napravo izolirajo,« pojasnjuje Vukovič.
Kibernetska varnost ni zgolj formalnost ali kljukica na seznamu obveznosti; je pogoj za preživetje in uspeh podjetja. Vsak člen dobavne verige mora biti zaščiten, saj lahko ranljiv partner ogrozi celoten sistem. Za ohranjanje stabilnosti in odpornosti so nujni praktični ukrepi: redna digitalna higiena, stalno avtomatizirano spremljanje ranljivosti, izobraževanja zaposlenih in aktivno sodelovanje s partnerji.
»Smo primerljivi z zahodno Evropo in bolje zaščiteni kot večina držav v jugovzhodni regiji,« pravi Vukovič. »Imamo znanje, opremo in zavedanje. Toda to še ne pomeni, da smo varni. Kibernetska varnost je proces brez konca. Kot rečeno, digitalizacija je podjetjem prinesla hitrost in učinkovitost, a tudi celo vrsto novih težav in odgovornosti. Kupili smo si hiter avto, s katerim resda pridemo na cilj prej kot s počasnim, a se moramo zavedati, da so posledice trka s takim avtom lahko veliko hujše,« sklene sogovornik.
Podjetja, ki sistematično uvajajo te ukrepe, zmanjšujejo tveganje napadov in si ustvarjajo konkurenčno prednost, saj varna in zanesljiva dobavna veriga krepi zaupanje strank in partnerjev.