Test na dlani: Xiaomi 17 Ultra

To seveda ne pomeni, da Xiaomijev trenutno najboljši mobitel zaostaja pri katerikoli drugi lastnosti, vključno z umetno inteligenco, ki se je udomačila tudi pri njih.

Ker je Xiaomi 17 Ultra na kitajskem trgu dostopen že skoraj pol leta, sem o njem vedel praktično vse. Bistvo oziroma tisto, kar želijo, da poudarim, sta nova tehnika tipala glavne kamere, ki je sposobna v enem koraku posneti fotografijo z visokim dinamičnim razponom (HDR), in fizično spremenljiva goriščnica periskopskega objektiva od 75 do 100 milimetrov. Ker sem o obojem toliko slišal, sem morda celo pričakoval preveč. Dejstvo je, da se Xiaomijev novi mobitel dobro obnese v vlogi »fotoaparata« za vse priložnosti in svetlobne razmere, a tekmecev ni pustil daleč za seboj.

Zdaj mi je še malce bolj všeč

Xiaomi sledi oblikovnim trendom, kar pomeni, da so se letos poslovili še zadnji ostanki nekoč priljubljenega ukrivljanja robov. Zaslon s tankimi vrzelmi do roba ohišja in hrbtišče sta popolnoma ravna in lepo sovpadata z zaobljenimi vogali. S steklenimi vlakni ojačana plastika oziroma kompozitni material je kljub morebitnim pomislekom in vihanju nosov primeren na videz in otip. Prstni odtisi se na njem manj poznajo, pa še manj je občutljiv od utrjenega stekla. Izvedba v beli barvi je nevtralna in prav veliko ne izstopa, a če bi izbiral, bi se raje odločil za zvezdnato zeleno.

Ker ima »Ultra« tokrat tri namesto štirih kamer, je izboklina z objektivi manj natrpana in deluje manj izstopajoče. Glede na to, da se pod objektivom glavne kamere skriva enopalčno tipalo, je njena višina verjetno enaka lanski, le da ne daje več tistega občutka pretirane obilnosti, ki me je lani motil. Nekaj se vseeno ni spremenilo. Dejstvo, da zasede skoraj celo širino ohišja, kajpada ob uporabi mobitela brez ohišja malce moti, ko ga držite vodoravno. Ravno tako ste obsojeni na pogosto brisanje objektivov, na kar ste se verjetno že privadili.

Zaradi velikosti zaslona in posledično ohišja mobitel ni najbolj obvladljiv z eno roko, ne glede na hitro tipalo prstnega odtisa pod zaslonom, ki mu moker prst ne povzroča nobenih težav. Zanimivo podrobnost najdete na boku. Kombinirano tipko za glasnost sta zamenjali dve majhni in, reči moram, zanimivi okrogli tipki.

Boljše odvajanje toplote in pričakovane zmogljivosti

Že nekaj časa opažam, da o kakovosti zaslonov premijskih mobitelov ne morem povedati nič novega, razen dvigovanja vrhnje svetilnosti. Letos je je ponovno nekoliko več, a realno že lani nisem imel težav pri uporabi na prostem. Barve so naravne, kontrast odličen, prilagodljivo osveževanje do 120 hercev deluje dobro in velikost diagonale je dovoljšna. Nič pretirano pretresljivega. Razlike v zaslonih so postale tako majhne, da to ni več lastnost, zaradi katere bi se raje odločili za drugo znamko.

Me je pa Xiaomi tokrat v primeru tega modela prijetno presenetil z učinkovitejšim odvajanjem toplote. Že prej sem imel primer njihovega mobitela, ki se je med obremenitvenim testom toliko segrel, da je sistem prikazal opozorilo o pretirani temperaturni obremenitvi. Tudi letos se je ohišje segrelo, a manj kot lani, krivulja omejevanja hitrosti pa je manj strmo obrnjena navzdol. Čeprav so zmogljivosti po pol ure stalne obremenitve, do katerih v primeru normalne uporabe redko kdaj pride, padle na 55 odstotkov nazivnih. To ni katastrofalno, saj procesor Snapdragon 8 Elite pete generacije ustvari več moči, kot jo potrebuje večina. Vsako leto je nekako ista zgodba. Še več procesorske in grafične moči, čeprav bi tiste izpred enega ali dveh let marsikomu še vedno ustrezale.

Baterija morebiti najpomembnejša

Pogosto ostaja v ozadju, da je že nekaj časa najpomembnejši prehod na baterije z večjo vsebnostjo silicija na anodi. Razlog je preprost: opazno večja kapaciteta shranjevanja energije v enaki prostornini. Od 600 do 1.000 miliamperskih ur ni malo, hkrati pa je nenavadno, da so baterije v modelih za kitajski trg še občutno zmogljivejše. Kitajske znamke so obenem še vedno v prednosti, ko gre za hitrost polnjenja.

Avtonomija, ko je mobitel obremenjen do konca, ni najboljše merilo. Vseeno je zaloge dovolj za tri ure. Gledanje videa je neprimerno bolj varčno. To bi lahko počeli brez težav več kot dvajset ur, če se prej ne bi zasitili. Ocenjujem, da je mobitel celo pri zahtevni uporabi brez težav zdržal do večera. Nato pa bo po zaslugi hitrega polnjenja ponovno hitro poln. Strah, da se bo baterija izpraznila v najbolj nepravem trenutku, je odveč.

Zvočniki ravno tako niso področje, ki bi zahtevalo, da bi ga na dolgo in široko opevali. Zvok je primerne glasnosti, uravnoteženosti in kakovosti, toda če želite resnično uživati v glasbi, so kakovostne slušalke skoraj obvezne.

Lepše in manj načičkano okolje

Okolje, ki ga Xiaomi imenuje HyperOS, je v tretji različici lepše, jasnejše in z manj dodanimi aplikacijami. Predvsem me motijo z Googlovimi podvojene Xiaomijeve, ki ne dovolijo preprostega izbrisa. Zanimivo je, da so v marsičem izboljšali sodelovanje z Applovim sistemom za mobitele. Mobitel se brez truda prelevi v spletno kamero za prenosnik Mac in poenostavili so pošiljanje in prejemanje kratkih sporočil s prijatelji, ki imajo iPhone.

Ne morem se znebiti občutka, da je Xiaomiju Apple pomemben zgled. Okoli objektiva sprednje kamere so vpeljali informacijsko vrstico, zelo podobno tisti na iPhonih, in da bi jim bili še bolj podobni, so preskočili številko 16. Stvari so diametralno nasprotne, ko v igro vstopi umetna inteligenca. Kakorkoli obrnete, so mobiteli s sistemom Android v prednosti. Praktično vse pomembne storitve za prevajanje, predelavo fotografij, pomoč pri pisanju in iskanje so na voljo. Tri mesece je mogoče brezplačno uporabljati Googlov profesionalni paket umetne inteligence. Izostal ni niti Gemini. Popolnoma je izrinil klasičnega pomočnika in v zadnjem letu se je celo naučil odgovarjati v slovenščini. Mora pa še kaj dozoreti, kajti dejstvo, da marsikatera storitev ne podpira našega jezika, je za nas velika prepreka.

Odlične fotografije, toda treba je znati uporabljati kamere 

Xiaomi 17 Ultra uvaja dve inovaciji. Periskopski objektiv s fizično spremenljivo goriščnico od 75 do 100 milimetrov, pri katerem se leče dejansko premikajo, in glavno tipalo, ki ima po zaslugi kondenzatorja ob vsaki piki večji dinamični razpon. To v praksi pomeni, da glavna kamera v enem koraku posname fotografijo, na kateri svetli deli niso preveč osvetljeni, na temnih pa so dobro vidne podrobnosti, namesto da bi za isti učinek algoritem zlepil različno osvetljene fotografije v eno. Računalniški postopek je podvržen napakam, saj že manjši zamik ene od fotografij povzroči mehčanje prizora. Že samo dejstvo, da ima glavna kamera enopalčno tipalo, zadostuje za odlične nočne fotografije. V slabih svetlobnih razmerah se dobro obnese tudi kamera s periskopskim objektivom, boljše kot širokokotna. Obe sicer zahtevata mirno roko, premišljeno uporabo povečav in nekaj preizkušanja, da so fotografije kakovostne. V dnevnih pogojih se seveda vse tri obnesejo odlično.

Barve so večinoma naravne in umirjene, brez agresivne nasičenosti. Fotografije delujejo realistično in ne dajejo občutka pretirane obdelave. Periskopska kamera tako v dnevnih kot nočnih pogojih ohranja presenetljivo veliko podrobnosti pri srednjih in daljših goriščnicah. Prehodi med goriščnicami so razmeroma zvezni, brez opaznih skokov pri kakovosti, kar omogoča sproščeno zumiranje. Tudi portretni način deluje prepričljivo, z dobro ločitvijo subjekta od ozadja in naravnim učinkom zameglitve. Manjša slabost je plitva globinska ostrina. Veliko tipalo in odprta zaslonka pomenita plitvo območje ostrenja, kar pri skupinskih fotografijah hitro pripelje do mehkejših obrazov v ozadju.

Kljub za odtenek na svetlobo manj občutljivemu tipalu se širokokotna kamera obnese bolje od pričakovanj. Ohranjena je konsistentnost barv, predvsem pa ne morem reči, da je podrobnosti manj. Manjše težave se pojavijo ponoči, ko že manjši premik roke zlahka zamaže prizor.

Video zmogljivosti so solidne, a manj konsistentne. Na dobri svetlobi so posnetki pravilno izpostavljeni, barve stabilne in raven podrobnosti visoka. Samodejno ostrenje občasno zataji, prehodi pri spreminjanju povečave pa niso tako gladki, kot bi pričakovali. Na slabši svetlobi video izgubi del prednosti, šum postane opaznejši, drobni detajli se hitreje izgubijo, stabilnost barv pa ni vedno popolna. Na tem področju je torej še prostor za izboljšave.

Sklepna beseda

Xiaomi 17 Ultra sodi v sam vrh najzmogljivejših mobitelov s sistemom Android. Še pomembneje pa je, da letošnji model ni zgolj manjša nadgradnja lanskega oziroma ne ponuja le novejšega in hitrejšega procesorja. Priča smo oblikovnim izboljšavam, zmanjšanju števila kamer na tri, učinkovitejšemu prenosu toplote in omenjenim fotografskim inovacijam. Pod črto to pomeni, da boste z njim zadovoljni. Če mu že ni uspelo prehiteti tekmecev v segmentu premijskih mobitelov, o čemer so mnenja deljena, je z njimi brez kančka dvoma poravnan.