Rožnati oktober: V meni je misel, da se splača boriti

Pred menoj je na zaslonu fotografija Irene Capuder. Žal letošnje predstavnice in glasu v Telekomovi dobrodelni kampanji nisem srečala v živo, ampak sva se srečali prek telefona. Beseda, dve in že sva bili kot sošolki iz srednje šole, ki se srečata po dvajsetih letih in ni prav nič drugače. S fotografije pa je vame zrla podoba, ki je sijala v vse smeri. »Kako se je takšni lepotici tako zelo sesul svet? Kako ji je uspelo potegniti se iz brezna? In kaj jo je življenje naučilo, da tako žari za vse nas in nas tiho opogumlja z nasmehom?« so se mi skozi možgane podile misli.

Pove, da je zbolela pri 35 letih, da jih zdaj šteje 42. Da je učiteljica slovenskega jezika na predmetni stopnji v osnovni šoli in se je odločila še za doktorski študij. Pove tudi, da je pred boleznijo delala prek vseh meja, ni se znala ustaviti. Še pred tem naniza lepe spomine na mladostniško obdobje, ki ji ga je zaznamoval ples. V hiphopu so bili celo svetovni prvaki. Njen glas je odločen, misli ostre in bistre, govori kot dež, se glasno smeji, povsem sproščeno govori o težkem življenjskem obdobju in trosi optimizem. Spet pleše. Ja, ko je beseda o plesu, njen glas dobi še poseben odtenek, tak meden. Ko spregovori o desetletni hčerki pa se mehkoba v glasu še poglobi. Irena živi. Zares živi, ni samo preživela. Pije življenje z globokimi požirki in se ob tem smehlja. 

Delujete neizmerno optimistični, pozitivno naravnani, močni. Se spomnite občutkov, ko ste izvedeli za svojo diagnozo?

Še danes se spomnim vsake podrobnosti, ko sem prejela klic z Onkološkega inštituta – bila sem v šolskih prostorih, v službi. Natančno vem, kako sem bila oblečena, koga sem po klicu srečala in objela.

Pred tem sem že nekaj časa čutila nelagodje in nek notranji glas mi je rekel, da moram na pregled. Kot vsako leto sem se prijavila na ultrazvok, saj sem imela na tem mestu že prej benigne spremembe. Takrat pa je bilo drugače. Ko sem slišala diagnozo, sem bila v šoku. Najhuje pa je bilo to povedati domačim – posebej mami. Takrat je bila moja hčerka stara šele tri leta, kar je vse skupaj še otežilo. V tistem trenutku sem občutila žalost in strah, a zelo hitro sem vedela, da se moram zbrati. Najprej zase, pa tudi za svojo deklico in družino. Počasi sem našla moč v majhnih korakih, v podpori najbližjih in v veri, da lahko to pot prehodim.

Danes vem, da nas diagnoza ne opredeli. Definira nas naša odločitev, kako se bomo odzvali. Jaz sem se odločila, da bom kljub vsemu živela polno – z optimizmom in hvaležnostjo za vsak nov dan.

Kako ste ugotovili, da z vašim telesom nekaj ni v redu?

Že nekaj mesecev prej sem imela napotnico za pregled, vendar sem ga zaradi številnih službenih obveznosti prestavila in se odločila, da bom šla jeseni, ko bo nekoliko manj naporno. Ko sem nato zatipala spremembo v desni dojki, sem vedela, da ne smem več čakati in da moram čim prej obiskati zdravnika. Pozneje sem se večkrat spraševala, ali ni bilo morda celo dobro, da sem pregled prestavila – saj mogoče pred poletjem še ne bi ničesar odkrili.

Tisto obdobje je bilo zame tudi zelo zahtevno, polno odgovornosti in čustvenih izzivov, kar je zagotovo vplivalo na moje počutje. Vse to me je še bolj opomnilo, kako pomembno je, da prisluhnemo sebi, svojemu telesu in svojim občutkom ter svoje zdravje postavimo na prvo mesto.

Povedali ste mi, da ste zelo vztrajni in disciplinirani, verjetno tudi zaradi plesa, ki ste ga trenirali. To vam je pomagalo pri premagovanju bolezni. Pa vendar ste se pred boleznijo gnali prek zdravih meja pri vsem, predvsem na kariernem področju. Ste se naučili pravilno »dozirati«?

Res je, ples me je naučil vztrajnosti, discipline in tega, da se ne ustrašim izzivov. Med zdravljenjem mi je prav ta notranja moč pomagala, da sem šla korak za korakom naprej, tudi ko je bilo najtežje. Vedno sem bila perfekcionistka – in še vedno sem, a pred boleznijo sem pogosto delovala na robu svojih zmožnosti. Želela sem narediti več in biti še boljša, zato sem si naložila ogromno odgovornosti. Takrat nisem znala prisluhniti telesu in njegovim opozorilom. Izkušnja bolezni me je naučila, da moram znati »dozirati«. Danes veliko bolj poslušam svoje telo, svoja čustva in potrebe. 

Pri čem vas je bolezen najbolj preobrazila? Jo lahko vsaj v katerem delu dojemate kot »darilo«?

Bolezen me je najbolj preobrazila v tem, da sem se naučila sebe postaviti na prvo mesto. Danes se ne obremenjujem več z nepotrebnimi stvarmi in znam kdaj zamahniti z roko ter preusmeriti svojo pozornost tja, kjer je resnično pomembno.
Veliko bolj izbiram, kam usmerjam svojo energijo – posvečam se stvarem in ljudem, ki jih imam rada, ter si vzamem več trenutkov zase, tudi za kakšen lepotni tretma, zaradi katerega se potem bolje počutim.

Te izkušnje sicer ne dojemam kot darila, a jo vidim kot pospešeno pot preobrazbe, ki mi je pomagala hitreje in globlje spoznati sebe ter na novo postaviti svoje življenjske prioritete.

Imate desetletno hčerko. Se zaradi lastne izkušnje kdaj ujamete v premišljevanju, kaj če doleti kaj podobnega tudi njo?

Seveda se kdaj ujamem v misel, kaj če bi se kaj podobnega zgodilo tudi njej. Ko sem bila na genetskem testiranju in izvedela, da sem negativna, me je to zelo pomirilo. Že zdaj pa jo nežno usmerjam k pravemu razmišljanju o telesu in zdravju, saj verjamem, da je odnos do sebe in svojih občutkov izjemno pomemben. Želim ji pokazati, kako pomembno je najti ravnovesje – med šolskimi obveznostmi, športom (je gimnastičarka) in časom zase. Da bo znala poslušati svoje telo, si vzeti trenutke zase.

Omenili ste, da ste imeli nekoč goste temne kodre, vaša lepota je več kot očitna. Pa vendar vas je izguba las in dojke zelo prizadela.

Nekoč so bili gosti temni kodri moj zaščitni znak, zato sta bila izguba las in dojke zame zelo težka trenutka. Takrat sem mislila, da je to konec moje ženstvenosti. Na srečo so se postopoma vrnili tudi moji kodri. Morda niso več popolni, a so zame povsem dovolj. Danes vem, da ženstvenost gradim sama – s športom, nego ter skrbjo za svojo notranjost in zunanjost. To mi daje občutek, da se v svojem telesu dobro počutim.

Kaj je bilo glavno gorivo, da se v najtemnejših trenutkih niste vdali?

Takrat in danes je moje glavno gorivo hčerka – zaradi nje vem, da se nikoli ne smem vdati. Pomagajo mi tudi vera, zaupanje in prepričanje, da me čaka še veliko lepih trenutkov. V meni je misel, da se splača boriti – zase, za svojo družino in za življenje, ki ga imam rada.

Zakaj ste se odločili izpostaviti in biti glas vseh bolnic z rakom dojke?

Odločila sem se spregovoriti, ker vem, kako negotova je lahko ta pot. Na začetku se mi je zdelo, kot da se je to zgodilo samo meni, in vse sem doživljala kot veliko krivico. Potem pa sem prek skupine Mlade borke in Europe Donne spoznala, da nisem sama. Ko se povežemo, je lažje – skupaj najdemo moč, si damo podporo in upanje. Zato želim biti glas vseh žensk z rakom dojke in pokazati, da je mogoče iti naprej, še posebej, ko si obkrožen z ljudmi, ki te razumejo in stojijo ob tebi.

Spet plešete. Nekoč ste osvajali najvišja priznanja in nagrade v plesu. Vas lahko kdaj pričakujemo tudi na kakšnem odru, morda prireditvi z dobrodelno noto osveščanja?

Ples je bil od nekdaj moja velika strast. Naučil me je discipline, vztrajnosti in predanosti. Danes svojo ljubezen do plesa predajam mlajšim v šoli, kjer poučujem, hkrati pa plešem zase – za veselje. Ne izključujem možnosti, da ustvarimo nekaj skupinskega prav na prireditvi z dobrodelno noto. V čast in veselje bi mi bilo pripraviti projekt, kjer bi nas zaplesalo sto ali več, morda celo v povezavi s pevsko točko. V tem se resnično vidim – kot priložnost, da skozi ples izrazimo hvaležnost, življenje in podporo ženskam, ki gredo skozi podobno pot.

Kako čutite podporo družbe in podjetij, v našem primeru Telekoma Slovenije in Samsung, ki se odločita pomagati združenju, kot je Europa Donna Slovenija?

Podpora družbe in podjetij nam daje občutek, da nismo same. Ko podjetja, kot je Telekom Slovenije in Samsung, pomagajo združenju, kot je Europa Donna Slovenija, to pomeni več kot le finančno pomoč – pomeni priznanje, da je naš boj viden in slišan. Takšna gesta prinese upanje in moč, da lažje stopamo naprej.

Modri Fon v rožnatem oktobru – tehnologija, ki povezuje

Samsung in Telekom Slovenije že 18. leto zapored sodelujeta z Združenjem Europa Donna Slovenija pri ozaveščanju o pomenu zgodnjega odkrivanja raka dojk in spodbujanju zdravega življenjskega sloga.

V tem času sta prispevala že 180.000 EUR, kar je izredno pripomoglo k razvoju programov pomoči za ženske z diagnozo rak dojk in njihove bližnje.
 
Ambasadorka letošnje kampanje Modri Fon PinkRibbon je Irena Capuder, članica omenjenega združenja, ki s svojo življenjsko izkušnjo spodbuja pogum in skrb zase.

V ponudbi PinkRibbon Modri Fon oktobra lahko pri Telekomu Slovenije izberete enega od dobrodelnih mobitelov – Samsung Galaxy A56 256GB z osupljivo kamero za 312 evrov (pri nakupu na obroke 24 x 13 evrov je prihranek med redno in akcijsko ceno 217 evra) in Samsung Galaxy A26 256GB z zmogljivo baterijo za 228 evrov (pri nakupu na obroke 24 x 9,50 evra je prihranek med redno in akcijsko ceno 141 evrov).

Z nakupom se tako tudi vi pridružite skupni zgodbi ozaveščanja in podpore.

Oglejte si video o samopregledovanju dojk

Aplikacija Breast Test

Spoznajte brezplačno aplikacijo Breast Test, ki ženske spodbuja k rednemu mesečnemu samopregledovanju dojk in vsakodnevni telesni dejavnosti. 

Zakaj priporočamo uporabo aplikacije Breast Test? Rak dojk je dobro ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj. Aplikacija med drugim vključuje slikovna navodila za pravilno izvajanje samogleda dojk, menstrualni koledarček in opomnik, ki uporabnice vsak mesec prijazno spomni, naj si vzamejo tri minute za samopregled. Prenesete si jo iz spletne trgovine Google Play oz. App Store in si jo naložite na svoj mobitel že danes.