Intervju ob ozaveščanju o raku pri moških: »Življenje je kot igra pokra«

Blaž Fekonja je star 31 let. Pred šestimi leti, ko pri mladem človeku skrbi res nimajo prostora v življenju, je en sam telefonski klic spremenil tok usode. »Blaž, jutri imaš operacijo.« Trenutek, ko se ustavi dih in svet obstane. A od tu naprej je treba resno zakorakati in si spet izboriti zdravje, to neprecenljivo vrednoto, ki jo človek zares ceni šele ob izgubi. »Življenje je kot igra pokra. Vsem so razdeljene karte, od nas pa je odvisno, da s prejetimi kartami odigramo najboljšo možno partijo,« mi je rekel. In prav ima.

Nekdaj vrhunski športnik in tekmovalec v judu živi zdravo življenje, od športov, ki se jih loteva, je najbolje poenostaviti, da ni dovolj prostora, da bi vse naštela. Skoraj po abecednem redu vse, kar obstaja. Živi in diha za gibanje, je čisto preveč moder in izkušen za svoja leta, kar daje slutiti, da mu je življenje dodelilo zahtevne naloge za osebno rast.

 "Veliko bolj poslušam svoje telo, svoje želje, manj se podrejam drugim, večkrat je v mojem besednjaku beseda NE, vzamem si čas zase, za odklop."

Povedali ste mi, da ste bili na morju s prijatelji, kjer ste po naključju zatipali na modih neko spremembo. Stari ste bili 25 let. Kako ste si do tistega trenutka predstavljali življenje?

Res je, na morju sem zatipal spremembo na modu, že takrat pa sem spremembo takoj delil s kolegi v komičnem smislu, tako da lahko rečem, da je bil moj pogled na svet do tistega obdobja precej pozitivno naravnan, tudi v neprijetnih situacijah. Veliko druženja, prijetnih, sproščenih, pa tudi resnejših tem, pogovorov v smislu »odprte glave« s skupnim imenovalcem ‒ pozitiva.

Glede na to, da sem imel do 25. leta starosti že kar nekaj težkih življenjskih preizkušenj, sem nekako že imel »pripravljen« vzorec delovanja, ki me je vedno pripeljal do želenega stanja. Tako da ne morem reči, da sem imel do bolezni povsem brezskrbno življenje.

Smrt brata, torej odraščanje v žalujoči družini, smrt punce, smrt prijatelja, še nekaj drugih situacij, ki jih ne bi omenjal, so mi zgodaj v mojem življenju pokazale, da je življenje borba, igra, ki ti veliko da, zavedati pa se moraš, da ti lahko takoj tudi vse vzame.

Klic zdravnika ste prejeli, ko ste bili v službi. Stali ste ob drogu s slovensko zastavo, ko ste izvedeli, da je odvzeto tkivo rakavo in imate naslednji dan že operacijo.

Dan, ko sem izvedel, da je situacija precej resna, si bom zapomnil za vse življenje, morda še kdo, ki je bil takrat ob meni. Nekaj dni pred klicem zdravnika specialista sem opravil ultrazvok skrotuma – mod in abdomna. Že takrat mi je zdravnik dajal čudne signale, ničesar pa ni potrdil. Zato sem v tistih dneh nadaljeval po svojih načrtih, kot da ni nič. Odšel sem na terenske vaje kot kandidat za policista. V tisti generaciji nas je bilo okoli 100. Polna bojna oprema, red in disciplina. In kot pravi Slovenci pred vsakim začetkom dneva postroj, dvig in pozdrav slovenski zastavi.

Ker sem nekako pričakoval, da bom v prihajajočih dneh prejel klic svojega zdravnika, sem se predhodno dogovoril, da sem lahko imel s sabo na vajah telefon. Kot zakleto je prav med dvigom zastave, ko je bila čista tišina, moj telefon pričel vibrirati. Sprva se nisem želel javiti, da ne bi zmotil samega procesa, a mi je sotrpin, ki je stal ob meni, nakazal, naj niti ne pomislim, da bi preslišal klic. Stopil sem za zbor in se javil. Na drugi strani je bil zdravnik. Pogovor je bil kratek. »Blaž, jutri imaš operacijo. Kar smo našli, je treba čim prej odstraniti.«

Postalo mi je kristalno jasno, da je zadeva bolj resna, kot sem sprva mislil. Telefon sem pospravil v žep, odkorakal mimo zbora in se postavil pred vrsto inštruktorjev. Pogledal sem svojega inštruktorja, a zaradi cmoka v grlu nisem mogel izustiti niti besede. Stopil je do mene, me vprašal, kaj se dogaja, jaz pa sem s težavo rekel, da moram oditi. Brez besed je položil levo roko okoli moje rame in odkorakala sva stran od zbora. Nisva še niti prišla do konca vrste, ko sem zaslišal glasno ploskanje vseh prisotnih, takrat je bil tudi edini trenutek moje »misije bolezen«, ko sem se zlomil, sklonil glavo in med korakanjem stran od skupine zajokal. Še danes iz tega dogodka in podpore, ki so mi jo pokazali kolegi, črpam energijo.

Kot nekdanji vrhunski športnik, takratni rekreativni in tudi sicer telesno v zelo dobri fizični kondiciji, ste po operaciji zavrnili kemoterapijo. Kakšni so bili vaši občutki, zakaj ste se tako odločili?

Na vprašanje, kakšne so možnosti, da se mi bolezen ponovi, če sprejmem kemoterapijo oz. če je ne, je bila zame ta procentualna razlika zelo majhna. Odločitev ni bila lahka, zdravniki so mi jo predlagali in mi dali možnost, da prespim, razmislim. Ker sem se kljub bolezni še vedno zelo dobro počutil, živel v zdravem življenjskem slogu, se zdravo prehranjeval, se ukvarjal z veliko športa in regeneracijo, sem želel slediti svojim občutkom in ostati zvest sebi. A pri tem moram tudi poudariti, da je res tudi, da sem imel veliko srečo, saj sem bolezen odkril dovolj hitro in sem si lahko privoščil to potezo, večina ljudi, žal, bolezen odkrije, ko se ta že bolj razvije. 

Ste sami čutili in verjeli, da je ta pot prava za vas?

Da. Ko se poglobiš v bolezen in prebiraš izkušnje drugih, ena ni enaka drugi. Vsakdo je imel drugačno pot, ki ga je pripeljala do bolezni, drugačno zdravljenje. Nekateri so manj samozavestni, nekateri pa smo bili bolj. Trdno sem bil prepričan, da je to zgolj stopnička in da hodim po pravi poti brez oziranja nazaj, samo »full gas« naprej, odprt za nasvete in pripravljen vzeti za svoje tiste, ob katerih se DOBRO počutim.

Kakšno je bilo vaše vodilo, da ste se prebili vse do ozdravitve?

Sem mnenja, da človek, bolan ali zdrav, v prvi vrsti potrebuje CILJ in namen. Cilj te žene naprej. Tvoj fokus je nastavljen na pot, vizijo, ki te bo pripeljala do tja, pred sabo pa pometaš smeti, ki ti jih natrosi življenje. V moji zgodbi je bila bolezen ena izmed smeti, ki sem jo uspel pomesti in se kasneje prebiti do svojega cilja, obenem pa sem spoznal svoj namen, kar mi daje notranji mir. Seveda imam v mislih cilj ozdraveti, a še pomembnejši za moralo je tisti življenjski cilj, ki ti daje dodatno energijo in voljo do življenja.

Motiviran človek je nepremagljiv, takrat nimaš časa razmišljati o negativnih stvareh in se smiliti sam sebi.

Ali drži pregovor, da prijatelje spoznaš v nesreči?

Se popolnoma strinjam. Lahko rečem, da sem v času okrevanja spoznal, koliko ljudi mi zares želi dobro, nekaj je bilo tudi tistih, ki so bili bolj radovedne sorte kot kaj drugega, v splošnem pa sem spoznal, da so tisti, ki sem jim že prej zaupal, vredni moje energije.

Zaupali ste mi, da niste nikoli pomislili, da vam ne bi uspelo. Kako pa ste so soočali z bojaznijo oseb, ki so vam blizu, da bi vas izgubili?

Glede na to, da je naša družina že izgubila pomembnega člana, brata, starega 15 let, si niti predstavljati ne morem, kaj je moja bolezen pomenila za starše. Če kdo, sta prav mama in oče največja borca. Naučila sta me trdoživosti, optimizma in mi vcepila v možgane, da tudi po največji nevihti posije sonce – vem, osladno, toda resnično. Nikoli nisem dobil občutka, da razmišljata o črnem scenariju, tudi prijatelji ne. Kasneje je na dan prišla kakšna tema »kaj pa če«, a smo kar hitro ustavili debato. Škoda energije za scenarije, ki se niso zgodili. 

Kaj je po bolezni drugače v vašem življenju?

Tisti pregovor »live in the moment« je način življenja, ki sem ga nenamerno vzel za svojega. Z izkušnjami sem dojel, da je vsak nov dan darilo oz. privilegij, ki ga marsikdo nima več. Nekako živim iz dneva v dan, iz tedna v teden, ne pogledujem preveč naprej ali delam kakšnih načrtov, kot sem to počel pred boleznijo. Veliko bolj poslušam svoje telo, svoje želje, manj se podrejam drugim, večkrat je v mojem besednjaku beseda NE, vzamem si čas zase, za odklop.

Marsikdo je mogoče presenečen nad mojo spremembo. Verjetno kdaj izpadem sebičen. Še vedno pa imam kakšne vzorce, ki se me držijo od prej. Kljub temu da je moja glava ostala bistra skozi vse preizkušnje, je davek terjalo telo, zato se zavedam, da je bil proces spreminjanja načina življenja pri meni nujen, prav tako pa vem, da bo ta proces trajal celo življenje.

Omenili ste mi, da pišete. O čem?

Pišem o dogodkih, občutkih in svojih pogledih na prepreke, ki sem jih imel v življenju. Resda sem dokaj mlad, vem pa tudi, da sem imel kar nekaj težkih preizkušenj, ki sem jih uspešno prebrodil in ostal pozitivec, poln življenja. Mogoče bi lahko prebrano koga navdihnilo v boju z njegovimi strahovi ali podobnimi izkušnjami. Nisem se še odločil, ali bom kdaj to javno objavil, če ne drugega, je to izvrstna metoda samoterapije in celjenja ran. Čustva je nekako lažje izliti na papir kot pa o njih govoriti, je pa to nujno, če želimo doseči neki notranji mir.

Z društvom OnkoMan pomagate ozaveščati o rakih pri moških. Tudi Telekom Slovenija in Vama Trade s Xiaomijem s svojimi novembrskimi aktivnostmi že 5. leto sodelujeta pri ozaveščanju pomena zgodnjega odkrivanja bolezni, gibanja in dobrega počutja. Zakaj se vam zdi to pomembno?

Imel sem veliko srečo, da sem zatrdlino na modu opazil zelo zgodaj. Bolezen se je že pričela širiti po telesu brez kakršnihkoli bolečin. Prav zaradi zgodnjega odkritja sem lahko uspešno in hitro ozdravel. Rak je res tihi ubijalec, lahko pa ga premagamo, če smo pozorni na njegove »napade« oz. simptome in kar se da hitro ukrepamo. Kar nekaj prijateljev mi je povedalo, da si od mojega primera dalje redno kontrolirajo stanje mod. Večkrat kot slišiš informacije na tem področju, večja je možnost, da boš dovolj zgodaj odkril bolezen, če se ti slučajno pojavi. Bila bi velika škoda, če moški ne bi pravočasno odkrili raka na modih. Malo za šalo, malo zares, konec koncev je vse, kar moramo storiti, da redno preverjamo svoje orodje.

Modri Fon v brkatem novembru – tehnologija, ki povezuje

Telekom Slovenije in Xiaomi tudi letos sodelujeta z društvom OnkoMan pri ozaveščanju o pomenu zgodnjega odkrivanja raka pri moških in spodbujanju zdravega življenjskega sloga.

V tem času sta podjetji prispevali 25.000 evrov, kar je izjemno pripomoglo k razvoju različnih aktivnosti društva OnkoMan za moške z diagnozo raka in njihove bližnje.
 
Ambasador letošnje kampanje je Blaž Fekonja, član društva OnkoMan, ki s svojo življenjsko izkušnjo spodbuja k pogumu in skrbi zase tudi s pomočjo športa in rekreacije. Ne pozabi pa omeniti tudi velika pomena prijateljev, ki so ga tudi ob najtežjih trenutkih spodbujali in mu bili v oporo.

V ponudbi OnkoMan Modri Fon novembra lahko pri Telekomu Slovenije izberete enega od mobitelov –  Redmi Note 14 Pro 5G z osupljivo UI-kamero z 200 MP, ki je na voljo po akcijski ceni 246 evrov oz. na obroke za 24 x 10,25 evrov, ali mobitel Redmi Note 14 Pro+ 5G z darilom brezžični zvočnik Xiaomi Saund Party, ki je na voljo po akcijski ceni 360 evrov oz. na obroke 24 x 15 evra.

Z nakupom se tako tudi vi pridružite skupni zgodbi ozaveščanja in podpore.