Več aktivnosti, manj zasvojenosti

V podkastu Uživajmo pametno je Nik Škrlec gostil Miho Kramlija, terapevta in vodjo Centra za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici. Pogovarjala sta se o vplivu tehnologije na otroke in mladostnike ter o tem, kako jo lahko uporabljamo na način, ki spodbuja zdravo odraščanje in polno življenje. 

Tehnologija – zasvojenost ali odvisnost?

Miha Kramli poudarja, da je med zasvojenostjo in odvisnostjo bistvena razlika. Tehnologija sama po sebi ni slaba – v resnici lahko služi kot učinkovito orodje za učenje, povezovanje in ustvarjanje. 

"Odvisnost od nove tehnologije je nekaj dobrega; od nje bomo vedno bolj odvisni. To lahko vodi v profesionalno usmerjenost, kot npr. pri vodji vlaka ali kirurgu," pravi Kramli. Ob tem poudari pomembno razliko med zasvojenostjo, ki ima negativne posledice in vodi v težave, ter odvisnostjo: "Nova tehnologija je nekaj čudovitega in nekaj dobrega, kadar smo odvisni od nje (ne pa zasvojeni)."

Težava nastane, ko rabe tehnologije nihče ne nadzira in ko otroci zaradi prekomerne izpostavljenosti zaslonom izgubljajo zanimanje za fizične aktivnosti in socialne interakcije. Pomembno je, da starši vzpostavijo jasne meje in pravila, kako, kdaj in koliko časa lahko otroci uporabljajo digitalne naprave.

V pogovoru je Kramli razložil, kaj pomenijo vzorec, navada, prisilno vedenje in zasvojenost: 

• Vzorec: Normalno delovanje, v katerem oseba sledi določenemu vedenju, vendar še vedno ohranja stik z realnostjo in družinskim življenjem. Tak je na primer otrok, ki neha igrati igrice, ko ga starši pokličejo na kosilo, in se nato normalno vrne k svojim dejavnostim.
• Navada: Gre za avtomatičen odziv na zunanje dražljaje, pri katerem oseba že kaže določeno rutino, ki je povezana z uporabo tehnologije. Tak je na primer otrok, ki vedno odgovori, da bo nekaj naredil, vendar tega ne izpolni, saj se ne zaveda, kaj je bilo zahtevano.
• Prisilno vedenje: Pri tej stopnji oseba ne more več obvladati svojega vedenja ali čustev, ko ji je odvzeta tehnologija. Lahko se pojavita nasilje in nezmožnost obvladovanja samega sebe.
• Zasvojenost: To je najvišja stopnja, pri kateri oseba popolnoma izgubi nadzor nad časom in sredstvi, ki jih namenja tehnologiji. To se kaže v ekstremnih odzivih, kot so grožnje in fizični napadi, ko je tehnologija odvzeta.

Kramli poudarja, da je pomembno prepoznati te stopnje, saj lahko tako preventivno ukrepamo in preprečimo napredovanje v resnejše faze oz. pravočasno poiščemo pomoč. 

Pomembno je, kakšna je domača kultura rabe tehnologije

Kramli izpostavlja pomen vzpostavitve zdrave družinske kulture rabe tehnologije. To pomeni, da starši postavijo določene omejitve in poskrbijo, da tehnologija otrokom ni vedno dostopna. 

"Stvari je mogoče preprečiti z zgodnjim prepoznavanjem navad in iskanjem pomoči pred razvojem prisilnega vedenja." Zato Kramli priporoča, da je digitalizacija organizirana in da pripravi otroke in mladostnike na konkurenčnost.

Digitalne naprave ne bi smele nadomestiti pristnih človeških interakcij, ampak bi morale biti zgolj dodatek k vsakdanjemu življenju. Eden izmed njegovih nasvetov je, da se zasloni umaknejo iz otrokovih spalnih prostorov ter da se določi časovna omejitev rabe tehnologije. "Otrok oz. mladostnik v svoji sobi ne sme imeti nove tehnologije, saj to predstavlja preveliko skušnjavo," še izpostavi Kramli.

Fizična aktivnost in povezanost s svetom

Otroci in mladostniki za zdrav razvoj potrebujejo fizično aktivnost, poudarja Kramli. Kadar preveč časa preživijo pred zasloni, njihovi možgani ne dobijo dovolj priložnosti za interakcijo s fizičnim svetom, kar lahko privede do izgube motivacije, energetske krize in celo depresije. Priporoča, da otroci najprej opravijo svoje dnevne naloge in so fizično aktivni, šele nato naj jim bo omogočen nadzorovan dostop do digitalnih vsebin.

Kramli razloži, da ni vsaka raba tehnologije neprimerna: "Narava je do človeka zelo prizanesljiva. Ko opravljamo nekaj smiselnega, tudi pri uporabi telefona, tablice ali računalnika, nam je to v prid. Če na primer osnovnošolec ali srednješolec uporablja tehnologijo za pisanje obnove ali seminarske naloge, se njegovi možgani organizirajo tako, da po eni uri začuti utrujenost in potrebo po odmiku od ekrana. Delo z novo tehnologijo samo po sebi ne povzroča zasvojenosti. Takšno delo vodi lahko le do fizične težave zaradi dolgotrajne nepravilne drže. A ko tehnologijo uporabljamo za sprostitev in zabavo – na primer pri igranju iger na telefonu, PlayStationu ali računalniku – je zgodba povsem drugačna. Takrat, pri zabavnih vsebinah,možgani ne začutijo utrujenosti ali naveličanosti, takrat nas vsebina iger ali objav spodbuja k nadaljevanju. Postanemo vse bolj vpeti, intenzivno iščemo nove dražljaje in tvegamo vedno več."

Zato je pomembno, da celotna družina spoštuje dogovore o rabi tehnologije, poudarja Kramli. "Otrokom damo v sobo  telefon, tablico, računalnik, PlayStation ali televizijo. To so skušnjave, ki se jim pogosto ne moremo upreti niti odrasli, zato ne moremo pričakovati, da bodo to lahko storili otroci in mladostniki."

"Zato tehnologija ne spada v otroško sobo. Če pridete k meni v Vipavo, boste videli, da imamo en računalnik na hodniku, telefoni pa so shranjeni na dogovorjenem mestu.«

»Kar zahtevam od svojih otrok, upoštevam tudi sam – sem jim zgled. Starši moramo razumeti in uveljaviti kulturo odgovorne rabe tehnologije."

Preprečimo nekemično zasvojenost

Kako pa fizična aktivnost vpliva na možnost razvoja nekemične zasvojenosti? Kramli razloži: "Otrok, ki je zelo aktiven – meče na koš, teče, zlaga drva, grablja vrt, pleza, kolesari – vsak dan več ur preživi v gibanju in s tem nahrani svoje možgane z resničnimi izkušnjami. Če je fizično aktiven tri, štiri ali pet ur na dan, mu ura ali dve pred ekranom, naj bo to igranje iger ali spremljanje družbenih omrežij, ne bosta škodili. Zakaj? Ker so njegovi možgani dobili že dovolj stimulacije iz resničnega sveta.

Zato se ne smemo osredotočati na to, koliko časa otrok preživi pred zaslonom. Ključno vprašanje ni telefon, tablica ali PlayStation – to pustimo ob strani. Pomembno je, koliko časa otrok uporablja svoje roke in noge, kako aktiven je v fizičnem svetu. Če je telesno dejaven in ustvarjalen, mu ni treba strogo omejevati časa pred ekranom. Če pa ni fizično dejaven, je pa lahko tudi pol ure že preveč."

Pomen družinske povezanosti

Eden najpomembnejših vidikov zdrave rabe tehnologije je kakovostno preživljanje časa z družino. Kramli poudarja, da bi morali družinski člani skupaj preživeti vsaj dve ali tri ure dnevno brez digitalnih motenj. To pomeni skupne obroke, igre ali pogovore brez prisotnosti ekranov. Pristna družinska povezanost ustvarja varno okolje, v katerem otrok ne bo iskal potrditve in zadovoljstva v virtualnem svetu, ampak v odnosih s svojo družino. 

"Zato sem poudaril pomen tega, da je družina povezana od dve do tri ure na dan. To pomeni, da vsi vsaj približno vemo, kaj kdo dela, kje je kdo, da kaj skupaj naredimo na vrtu ali da si ogledamo film. Povezanost je osnova, da možgani proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov," razlaga Kramli.

Povezanost v družini ne pomeni le fizične prisotnosti, temveč tudi čustveno in mentalno prisotnost, torej da se družinski člani dejansko srečujejo in razumejo.

Kramli med drugim tudi opozarja, da starši pogosto pozabljajo na svoje pravice, kot je na primer pravica do miru. Zavedanje svojih pravic staršem omogoča, da novo tehnologijo pravilno umestijo v življenje svojih otrok. Tako starši postanejo vzor in suvereno usmerjajo otroke ne glede na njihovo  nasprotovanje.

"Ko se otrok rodi, ima v svojih možganih zapisano, da mora raziskovati svet – se plaziti, gristi, zlagati kocke, hoditi. Toda danes mu v zibelko postavljamo monitorje, ki predvajajo barvite slikanice s srčki, zajčki in metuljčki. Ti prikazi so zasnovani tako, da otroka vizualno prevzamejo in ga za več ur prilepijo pred zaslon."

"Te umetne vsebine v možganih sprožijo nagrajevalne mehanizme, zaradi česar lahko otrok pozabi na gibanje in raziskovanje. Če se to dogaja vsak dan, se možgani prilagodijo na omejen svet – tisti, ki ga ponuja zaslon na razdalji nekaj deset centimetrov. Kasneje, ko otroka peljemo na igrišče ali v gozd, ne zna več opazovati sveta okoli sebe, postane nemiren in želi nazaj pred ekran, kjer se takoj pomiri."

"To vodi do še resnejših posledic. Otroci ne razvijajo lastne osebnosti, temveč se popolnoma poistovetijo z virtualnimi liki. Primer je deček, ki se v vrtcu vede kot dinozaver, ker neprestano gleda risanke in igra igre na to temo. Tovrstna pretirana vpetost lahko celo zavre osebnostni razvoj, kar potrjujejo tudi nevrološke raziskave. Vedno več otrok igra vloge, pri tem pa pozabljajo razvijati lastno identiteto," nazorno razloži Kramli.

Pomen praznovanja

Na koncu Kramli izpostavlja pomen praznovanja; to je prispodoba skrbi za duševno zdravje. Praznovanje v pravem smislu pomeni, da se izpraznimo in postavimo na noge – da delimo svoje stiske in se osvobodimo notranjih bremen. V sodobnem kontekstu se pogosto zgodi, da praznovanje razumemo kot pretirano uživanje, kar pa ne vodi k resničnemu notranjemu miru. Ključno je, da se naučimo praznovati na način, ki nas postavlja na noge in nam omogoča srečanje z drugimi na globlji ravni.

"Praznovanje pomeni praznjenje notranjih stisk in postavljanje novih temeljev, ne pa uničujoče vedenje." V kontekst družinskih odnosov in preprečevanja nekemične zasvojenosti lahko dodamo tudi: "Praznovanje pomeni, da skupaj sedemo, se spominjamo in iz sebe izpustimo tisto, kar nas je bolelo. Postavljamo nove temelje, da bomo do naslednjega praznika na nogah."

Tehnologija je lahko odlično orodje za učenje in razvoj, če se uporablja premišljeno in v zdravem ravnovesju. Starši igrajo ključno vlogo pri oblikovanju navad svojih otrok – s pravilnimi omejitvami, spodbujanjem fizičnih aktivnosti in krepitvijo družinske povezanosti lahko zagotovijo, da bodo otroci deležni prednosti digitalnega sveta, ne da bi zapadli v njegove pasti. Podkast Uživajmo pametno ponuja dragocene nasvete in smernice, kako ustvariti okolje, v katerem bo tehnologija služila kot pripomoček za razvoj, ne pa ovira za zdravo odraščanje.