Test na dlani: Honor Magic V2

Mojstrstva izdelave mu res ne gre oporekati, česar pa ne morem v celoti trditi za procesor in kamere. Presenečeni boste, zakaj je tako.

Še vedno trdno stojim za tezo, da imajo preklopni mobiteli prihodnost, čeprav se Apple obnaša, kot da ne obstajajo. Morda ne takšni, ki se kot Barbapapa prelevijo v manjšo tablico, temveč tisti, ki se preklopijo navpično navzdol, da zloženi lepše zdrknejo v hlačni žep. Vendar imajo kljub temu tudi prvi zagovornike. Poslovneže in gejmerje, ki znajo izkoristiti danosti večjega zaslona. Za druge pa ostajajo naprave zanimanja in občudovanja, ki jih v resnici ne potrebujejo. Mar res? Nisem več popolnoma prepričan. Ko gledam kakovost izdelave in predvsem tankost mobitela Magic V2, se ne morem izogniti zamisli, da bi takšno napravo kljub vsemu z veseljem imel. Prepričan sem tudi, da bi zlahka našel aplikacije, za katere je notranji zaslon kot naročen. Čeprav sprednji zadošča čisto za vse, kar dopuščajo enako veliki »togi« zasloni.

Za težavo, ki me vsaj malo tare, Honor ne more nikogar kriviti. Sam si je kriv, da je tako dolgo odlašal z začetkom prodaje mobitela na našem trgu, da ima, ko je končno prišel, generacijo starejši procesor. Nič ne bi bilo pretirano narobe, zmogljivosti lanskega Snapdragona 8 bodo večini namreč več kot zadoščale, če ne bi bilo ene malenkosti. Cene! Marsikdo bo skoraj zagotovo dejal: »Če moram za mobitel, ki mi je všeč in me je pritegnil, dati dva tisočaka, potlej hočem, da so v njem najboljše in obenem najnovejše komponente.« Manjši hendikep, ki ga težko spregledamo.

Mojstrska izdelava, ki je ni mogoče spregledati

Predvidevam, da ni težko narediti tankega in lahkega preklopnega mobitela, če ti ni mar za robustnost, težko je narediti, da bo obenem še vzdržljiv. Vendar je Honorju s tankim in strukturno močnim ohišjem uspelo dokazati nasprotno, čeprav se ne morem znebiti občutka, da mu je pri tem vsaj malo pomagala zanikana mati, Huawei, ki ima v svoji ponudbi zelo dobre in »sumljivo« podobne modele. Nič hudega, glavno, da je mobitel odličen. Pri nas najbolj razvpitega tekmeca, Samsungov Galaxy Z Fold5, ko je v igri izključno ohišje, prekaša v dvojem. Pri tankosti, ko je razprt in ko je zložen, kar kaže na to, da med polovicama ni reže, in pri skoraj normalni širini sprednjega zaslona. Do širine polne visoke razločljivosti (1.080 slikovnih pik) mu manjka zgolj 20 pik, kar je zanemarljivo in skoraj v ničemer ne zmanjša izkušnje uporabe. Pri eni stvari pa Magic V2 vseeno za omenjenim zaostaja. Vsaj uradno ohišje ni odpornejše na vodo.

Izredna tankost polovice mobitela vpliva na debelino, ko je večji zaslon zložen. Z malce več kot desetimi milimetri prav veliko ne prekaša nekaterih debelejših »klasičnih« mobitelov, kar je svojevrsten dosežek. Kljub temu togost ohišja ni vprašljiva, Honor pa obenem enako trdi za tečaj. Večkrat sem poslušal predavatelje, ki so dejali, da je tečaj preizkušen za 400 tisoč odpiranj, vendar niso nikdar jasno povedali, ali je enako vzdržljiv tudi sam zaslon. Ker se zlaga znotraj tečaja (tako imenovana kapljična zasnova, z dovoljšnim radijem ukrivljanja), predvidevam, da so mislili na oboje. Vseeno sem raje na varni strani, zato tovrstnih mobitelov ne odpiram po nepotrebnem. Posebej ne takšnih, pri katerih sprednji zaslon ne zmanjšuje udobja uporabe.

Kljub starejšemu procesorju dovolj zmogljiv

Mobitel v zmogljivostih ne sodi v sam vrh, ker v njem bije 'lansko srce'. Enako kot z močjo je s segrevanjem. Zaradi večje površine bi morala biti toplotna slika lepša, vendar ni. Ker tečaj preprečuje »prelivanje« toplote med obema polovicama ohišja, ostane ena hladna, medtem ko se druga nadpovprečno segreje. To povzroči ponavljajoče se časovno kratkotrajno drastično omejevanje hitrosti jeder v drugi polovici polurnega obremenitvenega testa. V teoriji so navzdol obrnjene »špice« nevarnejše od linearnega nižanja takta procesorja, saj slabše vlivajo na igralno izkušnjo. Dejal sem v teoriji, kajti obremenitve, ki jih simulira izbrani test, v praksi nikdar ne trajajo tako dolgo. Kar je očitno, ko zaženete grafično zahtevnejše igre, kot so Genshin Impact, Counter Strike in podobne. Med igranjem prve se mobitel nikoli ni segrel do te mere, da bi postalo držanje manj udobno. Segrevanje je bilo nežno, igralna izkušnja odlična, kar v praksi pomeni, da je igra delovala brez zatikanja in z razmeroma visokim številom sličic na sekundo.

V eni uri »mučenja«, ko so komponente obremenjene do »plafona«, mobitel porabi v povprečju 26 odstotkov baterije. Zanimivo je, da je poraba podobna med obremenitvenim testom, ko se ohišje občutno greje, in med igranjem omenjene igre, ko segrevanje ni tako izrazito. Baterija bi v takšnih razmerah torej zdržala slabe štiri ure, kar pri običajni uporabi pomeni najmanj dvakrat, če ne celo trikrat dlje. Celodnevna intenzivna uporaba torej ni misija nemogoče. Ker zvečer ostane še nekaj zaloge, me razmak med polnjenjema, raztegnjen na dva dni, ne bi presenetil. Seveda pod pogojem, da ta čas ne bi ves čas brkljali po njem.

Zaslona tehnologije OLED sodita v vrh tistega, kar izdelovalci vgrajujejo v premijske modele. Poleg živahnih natančnih barv in visokega kontrastnega razmerja ju odlikuje še visoka vrhnja svetilnost, zaradi česar sta udobno čitljiva celo na prostem, ko sta bogato osvetljena s sončnimi žarki. Poleg tega, da je sprednji zaslon skoraj običajne širine, mi je ravno tako všeč, da notranji nudi nekoliko več pik od polne visoke razločljivosti. Kar zna biti posebej uporabno, kadar sta na večjem zaslonu sočasno odprti dve aplikaciji. Podpirata še prikaz milijarde barvnih pik, čeprav jih boste težko toliko razločili na zaslonih takšnih velikosti, in 120-herčno osveževanje. Posebej uporabno se mi zdi, ko mobitel poganja mobilne igre, čeprav tudi med drugimi opravili izboljša prikaz slike.

Neizkoriščene možnosti

Vedno znova me preseneča, da izdelovalci mobitelov ne izkoristijo bolje zasnove z dvema zaslonoma. Nanj preprosto namestijo okolje, zasnovano za klasične naprave, in v najboljšem primeru dodajo še kakšno funkcijo, ki morda nekoliko bolje izkoristi danosti večjega notranjega zaslona. Takšna pot se mi ne zdi najboljša oziroma se nagibam k temu, da tovrstne naprave potrebujejo njim na kožo spisan uporabniški vmesnik. Podobno, kot je Apple že pred leti ločil operacijska sistema za mobitele in tablične računalnike.

Vsakič znova me preseneča, da Honor zgolj počasi razvija uporabniški vmesnik proti ravni, ko bom z veseljem dejal, da je nadvse uporaben, izčiščen in tudi vizualno sodoben (ter pregleden). Ne trdim, da v zadnjih letih ni bilo opaznega napredka, le da je za moj okus prepočasen. Morda se bom kmalu posul s pepelom, kajti napovedali so že osmo različico vmesnika, ki poleg običajnih izboljšav dobiva več funkcij, podprtih z algoritmi umetne inteligence. Ni dvoma, da bo mobitel nadgrajen, saj so zanj obljubili štiri nadgradnje operacijskega sistema (do Androida 17) in pet let varnostnih popravkov.

Rad bi tudi, da bi bilo po aktivaciji mobitela na zaslonu manj aplikacij, ki jih ne želim in še manj potrebujem. Ravno tako me na primer moti, da nekatere aplikacije ne znajo izrabiti večjega notranjega zaslona v celozaslonskem načinu in še kakšna podobna napaka, medtem ko se mi zdi fino, da se mobitel ne zaklene, ko ga zložite, temveč odprto aplikacijo preprosto prenese na sprednji zaslon.

Podnevi dobra, v mraku slabša predstava

Čeprav tehnične specifikacije kamer na papirju zvenijo obetavno, se v praksi pokažejo določene omejitve.

Kar nekaj težav sem imel celo v dobrih svetlobnih razmerah oziroma me je zmotilo, da kamere niso dajale konstantno enakih rezultatov. Oziroma so bili ti daleč od tega, kar sem pričakoval glede na značilnosti tipal in objektivov. Na primer, v nizu širokokotne, glavne in kamere z optično povečavo in fotografije z 10-kratno povečavo sta se nepričakovano bolje obnesli skrajni, medtem ko sta glavna in telekamera izkazali težave z ostrenjem.

Ko ni bilo opisanih težav in v odličnih svetlobnih razmerah, pa so fotografije izpadle razmeroma dobro, z dovolj podrobnosti, dinamike in konstantnimi barvami. Širokokotna kamera sicer nekoliko izstopa zaradi mehčanja na robovih, 10-kratna kamera pa ne ponudi vedno doslednih rezultatov.

V slabših svetlobnih razmerah se razlike povečajo. Glavna kamera se izkaže za znatno boljšo od preostalih dveh. Fotografije s širokokotne in 10-kratne kamere so v takšnih pogojih mehkejše, z manj podrobnostmi in znatno več šuma ter v skrajnem primeru pogosto manj uporabne.

Podobna zgodba se ponovi pri videu. Dnevni video je odličen, nočni pa precej manj, saj je močno odvisen od svetlobnih razmer. To ne pomeni, da nočni video ni uporaben, vendar ni na ravni najboljših mobitelov na trgu.

Sklepna beseda

Honor Magic V2 je čudovito izdelan oziroma je natanko tak, kot tovrstni mobiteli morajo biti. Ne preveč debel, brez vrzeli med polovicama v zloženem položaju in na otip razmeroma robusten. Čeprav procesor ni najnovejši, njegova moč zadošča, pa še avtonomija naprave je razmeroma dobra. Če me kaj res moti, potem je to cena, saj je vsaj malo nespodobno zahtevati toliko za napravo, v kateri »tiktaka« leto dni star procesor.