Xiaomi 12

Xiaomi 12 sodi v kategorijo manjših mobitelov premijskih družin, ki so lažje obvladljivi z eno roko in jih je mogoče prenašati praktično v vsakem žepu. Največkrat imajo vgrajen enak procesor kot morebitni večji in dražji modeli, od katerih se razlikujejo še v manjšem zaslonu in drugačnem fotografskem kompletu. Žal, kajti prepričan sam, da bi se nekateri z veseljem odločili zanje, če bi bile druge lastnosti, predvsem številčnost, kakovost in raznovrstnost kamer, neokrnjene.

V letošnji Xiaomijevi družini pametnih mobitelov je nekaj modelov, toda po zdajšnjih podatkih nekateri ne bodo dosegljivi na evropskih trgih. Xiaomi 12X sodi med cenovno dosegljive naprave z drugačnimi strojnimi komponentami, zato ga ni mogoče neposredno primerjati z modeloma Xiaomi 12 in 12 Pro. Od teh smo na test najprej dobili manjšega, ki bo za marsikoga zanimiv zaradi približno dva stotaka nižje cene.

Razlogov za razdrobljenost družin in modelov, ki je med vsemi znamkami morda še najbolj očitna ravno pri Xiaomiju, je več. Na prvem mestu je trenutno pomanjkanje polprevodnikov, saj izdelovalci ne dobijo dovoljšnih količin želenega procesorja. Težavo, ki se bo verjetno vlekla še najmanj eno leto, rešujejo tudi tako, da nabavljajo manjše količine različnih procesorjev, ki jih potem razporejajo po modelih. Drugi razlog je želja po prisotnosti v vseh cenovnih razredih, pri čemer je jasno, da v modelu srednjega razreda ne more biti najzmogljivejši (in najdražji). Sledi še tretji razlog: inflacijo modelov, med katerimi so običajno majhne razlike, zahtevajo azijski kupci, ki oblikujejo trende na trgu pametnih mobitelov.

Čistejše in bolj dodelane linije

Zaradi čistejših linij in kompaktnega ohišja iz kombinacije aluminijastega okvirja in hrbtišča iz utrjenega stekla je mobitel na pogled debelejši od lanskega modela Xiaomi MI 11. Dejansko razlike v debelini (brez izobčenega modula z objektivi) skoraj ni oziroma je tako majhna, da jo zlahka zanemarimo. Enako je s fotografskim modulom. Močno izstopa in je še vedno v dveh ravneh, čeprav drugo predstavlja velik objektiv glavne kamere. Posledica tolikšne izbokline je lebdenje dobršnega dela ohišja v zraku, ko je mobitel odložen z zaslonom navzgor. Zaradi materiala hrbtišča je smiselno mobitel imeti v zaščitnem ovitku. V nasprotnem primeru boste veseli grobe površine, na kateri se prstni odtisi ne poznajo in zaradi katere ne drsi z dlani.

Udobje uporabe nedvomno definirajo obvladljive mere in ne pretirana teža. Uporaba z eno roko ni pobožna želja, temveč je mogoča celo v primerih uporabnikov z manjšimi dlanmi. Zaradi ukrivljenih bokov sta tipki na standardni desni strani dokaj tanki. Nudita prijetno odzivnost in nista »pretrdi«, zato kljub tankosti ne režeta v prst. K udobju uporabe vsekakor pripomore še hitro in natančno optično tipalo prstnih odtisov pod zaslonom.

Občasno vroč procesor in zaslon s preobiljem barv

Xiaomi je lani z družino Mi 11 opozoril nase, toda pri zmogljivostih in uporabniški izkušnji mobiteli niso bili na ravni, ki pritiče najvišjemu cenovnemu razredu. Letos je bil gotovo storjen korak naprej. Skoraj na vseh področjih. Xiaomi je tam, kjer je bil pred dobrimi štirimi leti Huawei. Ko so leta 2017 predstavili pametni mobitel Mate 10 Pro, se je večina strokovnjakov strinjala, da je to njihov prvi izdelek, ki je bil skoraj enak najboljšim, in da je zato konec obdobja, ko je Huawei lahko sledil. Od takrat je moral voditi. Na podobni prelomnici je Xiaomi. Dohitel je najboljše, toda če bo hotel storiti kaj več, bo moral voditi. Na vseh področjih, kajti vsakoletno postavljanje rekordov v hitrem polnjenju ni več dovolj.

Morda lahko v tej luči razumemo poskus z vgradnjo zaslona z 68 milijardami barv. 68-krat več, ko so jih sposobni prikazati glavni tekmeci in celo večji Xiaomi 12 Pro. Številčnost barv ima očitno prednost. Lepši so prehodi med barvnimi odtenki. Toda vprašamo se lahko, v kolikšni meri so očitni na relativno majhni zaslonski površini. Ker nisem opazil, da bi bila zaradi tega slika boljša, bi raje videl višjo ločljivost in več možnosti prilagajanja hitrosti osveževanja zaslona. Mobitel sicer lahko prilagaja hitrost glede na prikazano sliko, toda odloči se lahko le med 60- ali 120-herčnim osveževanjem. Pri drugih lastnostih in možnostih prilagajanja barv na zaslonu je Xiaomi 12 v povprečju razreda. Svetilnost zadošča za dokaj udobno uporabo na prostem, čeprav zaslon ni svetel, kot so nekateri drugi. Priporočene barvne nastavitve (živahno) so, roko na srce, prilagojene azijskemu okusu. Preveč kričeče in hladne. Na srečo prikaz lahko prilagodite z načinoma »nasičeno« ali »izvorna barva« oziroma se v naprednih nastavitvah pozabavate s posameznimi lastnostmi. Bodisi boste zaslon prilagodili potrebam bodisi preprosto pustili nastavitve, kakršne so.

Na bokih ukrivljen zaslon je velika prednost. Mobitelu daje prestižni videz, a hkrati povzroči težave, o katerih nisem pretirano razmišljal. Preprečevanje neželenih dotikov zaslona. Zaslonska ukrivljenost prenese del površine, občutljive na dotik, na robove in zgodilo se je, da je zaznal dotik in sprožil ustrezno dejanje, čeprav sem ga pravzaprav želel le odložiti. Še največkrat sem tovrstne težave opazil v aplikaciji YouTube. Pozneje je bilo težav manj, saj sem postal previdnejši pri rokovanju.

Procesor Snapdragon 8 prve generacije je največ, kar lahko najdemo v mobitelih s sistemom Android. Nedvoumno bo kos vsaki nalogi. Slaba plat izredne moči je temperatura, a le, ko je procesor obremenjen do skrajnih meja. Aplikacija CPU Throttling Test dokaj hitro pokaže občutni padec hitrosti delovanja procesorskih jeder, kar pa je pravzaprav razumljivo. Redki mobiteli imajo učinkovit sistem enakomernega prenašanja toplote in še v tem primeru pride trenutek, ko je naprava pregreta in je upočasnitev nujna. Toda upočasnitev je relativna. Lahko, da je upočasnjen procesor še vedno razred ali dva zmogljivejši od slabšega, ki se med delovanjem manj greje. Ravno tako omenjeni preizkus simulira skrajne razmere, ki so pri normalni uporabi manj verjetne. Poglejmo si še drugo plat – igranje mobilne igre Genshin Impact. Še najbolj se je ohišje segrelo ob začetnem prenašanju datotek in manj pozneje med igranjem, ko je bila igra že nameščena. Pri srednjih grafičnih nastavitvah in s prikazom 30 sličic na sekundo se je namreč opazneje segrelo šele po dobre pol ure igranja in še dlje je trajalo, da je postalo moteče.

Ima vse, kar potrebujemo?

Odsotnost reže za pomnilniško kartico je manjše presenečenje. 128 gigabajtov bo sicer večini zadoščalo, toda glede na hitro rast velikosti datotek, sploh fotografij polne razločljivosti glavne kamere, video 4K ali zmogljivejših iger, ne obstaja količina, za katero bi dejal, da je več kot dovolj. Ker se boste verjetno prej kot slej soočili s potrebo po premiku datotek, podpora pomnilniških kartic zato ni nekaj, nad čimer bi preprosto zamahnili z roko. Vsekakor vam predlagam model z 256 gigabajti.

Zvok je naslednje področje, na katerem Xiaomi 12 sploh ni slab, čeprav nima štirih zvočnikov, kot jih ima Xiaomi 12 Pro. Presenečeni boste nad glasnostjo in solidno kakovostjo zvoka. Le fizika in velikost ohišja preprečujeta, da bi bili nizki toni (basi) izrazitejši.

Kapaciteta baterije je primerna, sploh ko upoštevamo velikost ohišja. Mobitel bo med srednje zahtevno uporabo brez večjih težav zdržal do večera. A bolj kot sposobnost hranjenja energije v ospredje stopa hitrost polnjenja, pri čemer se Xiaomi 12 pravzaprav dobro obnese. Nič ne de, da nima najhitrejše možne, baterija bo vseeno polna v približno 39 minutah. Čeprav ima mobitel algoritem ohranjanja zdravja baterije, zaradi hitrega polnjenja priklop čez noči sploh ni potreben. Zjutraj imamo med urejanjem in zajtrkovanjem dovolj časa, da baterijo napolnimo takrat, in jo poskušamo ves čas ohranjati med 20 in 80 odstotki napolnjenosti, kar je za njeno 'zdravje' najboljše.

Zaveza o nadgradnjah je prava stvar

Xiaomi se je prvič javno zavezal glede zagotovljenih nadgradenj, kar kaže na željo po dolgotrajnejši rabi. Črno na belem so namreč obljubili tri nadgradnje sistema, kar v praksi pomeni, da bo mobitel nekoč videl Android 15 in štiri leta zagotavljanja varnostnih popravkov. Verjetno je zadnje obdobje mišljeno kot najmanj in bodo nujni varnostni popravki na voljo tudi po tem času.

Da so uporabniški vmesnik močno izčistili, sem ugotovil že lani. MIUI 13 deluje v sistemu Android 12. Vmesnik je preprost, pregleden in razumljiv ter nudi vse funkcije in dodatke, ki jih v sodobnem okolju pričakujemo. Vseeno pa me je presenetilo, da med njimi ni opozorila o aktivnosti kamere in mikrofona. Pohvalim lahko, da ni preveč že naloženih aplikacij, tako da brisanje nepotrebnih ne bo zahtevalo veliko časa. Poleg tega nudijo Xiaomijeve originalne aplikacije zanimive funkcije, od katerih mi je daleč najbolj všeč »zamenjava« neba v urejevalniku fotografij aplikacije Galerija. Funkcija dokaj natančno določi, kje na fotografiji je nebo, ga zamenja in hkrati primerno prilagodi svetilnost preostalega prizora.

Kakovost fotografij vas ne bo vrgla na zadnjo plat

Xiaomi 12 ima zadaj tri kamere, od katerih do nekje izstopa glavna z največjim in svetlobno najobčutljivejšim tipalom. Širokokotna kamera je najmanj za razred slabša, medtem ko bi namesto tele-bližinske kamere, ki sicer zajema boljše fotografije od bližinske kamere v drugih mobitelih, raje videl kamero z optično povečavo. Ker te ni, je povečava digitalna. Praktično to pomeni izsek iz fotografije glavne kamere. Temu primerni so rezultati. 2-kratna povečava je solidna, 5-kratna za silo, medtem ko je rezultat 10-kratne bližje impresionistični sliki kot fotografiji.

Glavna kamera mobitela Xiaomi 12 nima najboljšega tipala, ki je na voljo. Toda kljub temu so rezultati dobri, sploh ko svetlobne razmere niso slabe. Očitno pa je, da sistem umetne inteligence zelo rad poudari barve, kar se praktično še najbolj pozna v odtenkih neba. Rade volje priznam, da je očem všečno, a vseeno ni popolnoma naravno.

Ker mobitel nima kamere z optično povečavo, se moramo sprijazniti z digitalno. 2-kratna bi morala v vseh pogledih zadoščati, toda za moj okus je preveč očitno ostrenje robov. Podobno ravno tako velja za tele-bližinsko kamero. Barve in dinamika so vsaj za razred slabše od fotografij drugih dveh. Fotografije so mehkejše in še z ostrenjem sem imel nekaj težav.

Širokokotna kamera sicer nudi dovolj pik, toda na fotografijah glavne je vseeno zaznati več in izrazitejše podrobnosti. Na robovih ni videti pretirane izgube ostrine, namesto tega opazite nepravo geometrijo (nagnjenost stavbe), barve so enake barvam glavne kamere in dinamiki sta podobni.

Širokokotna kamera je manj občutljiva na svetlobo, zato so nočne fotografije manj svetle in manj jasne (ostre) kot fotografije glavne kamere.

Pričakovano dobro se obnese sprednja kamera, saj zanjo velja podobno kot za vse v podobno dragih mobitelih. Dobro se obnese čez dan, ko je svetlobe dovolj, medtem ko v slabših razmerah in ponoči ni nič posebnega.

Xiaomi se je pohvalil, da uvaja z umetno inteligenco podprto ostrenje med snemanjem videa, ki se skuša osredotočiti – v tem vrstnem redu – na oči, nato na obraz in na torzo oseb. To naj bi omogočilo popolno ostrenje v vseh svetlobnih razmerah, tudi v primeru, ko objekt za krajši čas izpade iz kadra. V kolikšni meri je to res, težko rečem, kajti veliko je odvisno od prizora, toda dejstvo je, da je video glavne kamere dober in da med snemanjem nisem opazil večjih težav z ostrenjem.

Sklepna beseda

Sama po sebi se nudi primerjava z mobiteloma Apple iPhone 13 in Samsung Galaxy S22. Hkrati z osveženo obliko ostaja Xiaomi 12 dovolj samosvoj, da izstopa in zato trenutno nudi dobro alternativo vsem tistim, ki omenjenih blagovnih znamk iz tega ali onega razloga ne marajo. Zaradi kompaktnih (obvladljivih) mer je uporaba udobna, glede zmogljivosti pa nimam veliko pripomb. Menim še, da bi mobitel moral imeti kamero z optično povečavo, saj se to s stališča vsestranske fotografije od premijskega modela pričakuje. Čeprav ni tako zelo slaba, bi si vseeno želel tudi kakovostnejše širokokotne kamere.