Xiaomi 13 Lite

Dolgoletna strategija Xiaomija je dobro znana. Poleg premijskih modelov, letos sta to Xiaomi 13 in Xiaomi 13 Pro (s katerim želi pritegniti najbolj zahtevne uporabnike in obenem pokazati svojo tehnološko odličnost), skoraj vedno izdela še »lahko« različico za občutno manj denarja. Pristop deluje, saj smo ljudje nečimrni. Ko nas pritegnejo najboljši mobiteli, a si jih ne moremo privoščiti, želimo najboljši približek.

Omenil sem podrobnost, ki me je zmotila, zato bom začel kar s tem. Eden od nujnih kompromisov za doseganje nižje cene je vgradnja slabših kamer. Ker imata premijska modela tri kamere, jih mora imeti tudi slabša različica, toda ker je poudarek na ceni, ne morejo biti vse enako kakovostne. Xiaomi se je razmeroma potrudil pri glavni kameri, manj pri širokokotni, medtem ko je tretja, bližinska zaradi nizke ločljivosti tipala in slabših leč dokaj neuporaba. Kot bomo videli kasneje, boljše fotografije od blizu zlahka naredite z glavno kamero. Tretji, dodatni objektiv na zadnji strani je po mojem mnenju nepotreben in je vgrajen zgolj zato, da lahko govorimo o treh, in ne samo o dveh zadnjih kamerah.

Sramovali se ga ne boste

Tokrat sem se moral bolj kot običajno potruditi, da sem ugotovil, iz česa je narejen Xiaomi 13 Lite. Čeprav sodi v kraljestvo plastike (izjema je seveda zaščitno steklo zaslona), je presenetljivo lepo in dobro narejen. Stiki med posameznimi deli ohišja so komaj vidni in občutni, na matirani površini hrbta se prstni odtisi komaj poznajo, mobitel skoraj nič ne drsi iz dlani ter ga je po zaslugi ukrivljenega zaslona z nadaljevanjem krivulje v hrbet prijetno držati. Lanski model ima po vzoru Applovega oblikovanja ravno odrezane robove, kar zna biti marsikomu všeč, a je zato udobje pri uporabi za odtenek slabše.

Xiaomi 13 Lite je kot še nekateri tekmeci v srednjem razredu dokaj tanek. Zaradi tankosti ne trpi statika oziroma trpežnost, saj se ohišje ne zvija, ob tem pa ne škripa niti takrat, ko mobitel primete na nasprotnih robovih in ga poskušate zviti po diagonali. Zakaj bi to sploh počeli? Da ocenite kakovost izdelave. Tankost obenem vpliva na udobje pri uporabi z eno roko. Pomaga optično tipalo prstnih odtisov pod zaslonom in tudi obe bočni tipki sta med držanjem z eno roko razmeroma zlahka dosegljivi. Zaradi ukrivljenega zaslona sta sicer tanki, a ne pretirano trdi, tako da ne režeta v prste.

Oblika mobitela je obenem sodobna in osvežujoča, čeprav se zadnje čase modeli ločijo predvsem po obliki, velikosti in položaju sklopa zadnjih kamer. Ker ni potrebe, sklop ne štrli pretirano iz ravnine hrbtišča, medtem ko njegova kvadratna oblika z zaobljenimi vogali nedvoumno kaže poreklo.

Občuten napredek v zmogljivostih

Z letošnjim Qualcommovim adutom v segmentu procesorjev srednjega zmogljivostnega razreda je zaznati opazen skok v primerjavi z zmogljivostmi lanskega mobitela. Dobro uravnotežene strojne komponente dopuščajo razmeroma učinkovito opravljanje raznolikih opravil, kar se odraža tudi v občutnejšem segrevanju. Da ne pride do pregrevanja in morebitne okvare, sistem ustrezno prilagaja hitrost jeder in s tem zmanjšuje moč, ki je na voljo aplikacijam. Med običajnimi opravili, kot je brskanje po spletu ali branje elektronske pošte, se mobitel skoraj nič ne segreje, medtem ko je motečo toploto na hrbtni ploskvi mogoče začutiti že kmalu po začetku igranja grafično zahtevnejših iger. Obremenitveni test je po tridesetih minutah zabeležil precejšen padec zmogljivosti (celo do 67 odstotkov), kar ni najboljši obet, če nameravate mobitel uporabljati za preživljanje prostih trenutkov v zapeljivih navideznih svetovih sodobnih iger. V tem času sem zabeležil dokaj enovit padec napolnjenosti baterije za 12 odstotkov, kar pomeni, da polno napolnjena zadošča za nekaj več kot štiri ure. To avtonomijo mobitela Xiaomi 13 Lite uvršča nekako v povprečje srednjega razreda. Še dobro, da se dokaj hitro napolni.

Ker zaslon ni pretirano velik  da ne bo pomote, še vedno se uvršča med velike, le ne med največje  polna visoka razločljivost zadošča. Sicer je slika očem všečna, hitro osveževanje poskrbi za gladko premikanje in hitre prizore, svetilnost pa je ravno pravšnja celo za uporabo na prostem. Poskrbljeno je za 1920-herčno samodejno prilagajanje svetilnosti, da najbolj občutljive ne bo motilo utripanje, in celo za 12-bitno barvno globino, čeprav 68 milijard odtenkov sistem Android ne more izkoristiti. Ravno tako se ne morem pritoževati nad barvami. Za večino so dovolj natančne in predvsem žive.

Manj kot zaslon me je navdušil en sam zvočnik. Še posebej, ker je lanski »lahek« model imel dva. Temu primerno in kljub podpori za standard Dolby Atmos glasnost zvoka ni visoka. Pretirano me ni navdušila niti kakovost. Zvoku manjka kanček globine, čeprav visoki toni in govor niso popačeni pri nobeni glasnosti. V primeru, da Dolby Atmos izklopite, zvok dobi nekaj globine, a so zato višji toni zadušeni. Za uživanje v glasbi in filmih boste morali na mobitel priklopiti zunanje zvočnike ali kakovostne slušalke. Seveda brezžične, kajti žičnega priključka (kot vse več mobitelov) tudi ta nima.

Nov vmesnik z napakico v motornem oddelku

Ob preizkušanju Xiaomijevih mobitelov vedno pravim, da se morajo oblikovalci še malo potruditi in uporabniški vmesnik dvigniti na raven najboljših. Predvsem na raven vmesnikov mobitelov Apple in Samsung, če sem odkrit. Morda je to razlog, da so različico 14 zasnovali popolnoma na novo. Rezultat ni izostal. Xiaomi namreč trdi, da gre optimizaciji delovanja procesorja in pomnilnika zasluga za znatno bolj optimizirane procese in 60 odstotkov bolj gladko izkušnjo uporabe. Okolje je manj barvito in bolj sodobno minimalistično, čeprav bi barve ikon nekaterih lastnih aplikacij zlahka še malo premaknili v nežnejše odtenke. Škoda pa je, da se pod zadnjo različico vmesnika skriva predzadnja različica Androida, zaradi česar nekatere funkcije, ki jih imata običajni model in model Pro, ne delujejo. In tudi ne bodo delovale, dokler Xiaomi ne bo poskrbel za nadgradnjo sistema.

Ob precejšnjem izboljšanju videza in funkcij  med drugim je izboljšan vedno prižgan zaslon, dodane so večje mape, aplikacija Galerija zna poleg integracije storitve Google Lens prepoznati besedila, zaslon z bližnjicami je ločen od zaslona z obvestili in še cela vrsta drugega  je žal še vedno na mobitelu nameščenih nekaj aplikacij, ki jih vsi ne potrebujete. Po aktivaciji naprave torej sledi brisanje odvečnega.

Ker je varnost mobitela vse bolj pomembna, ni odveč sistemska aplikacija, ki poleg zaščite pred zlonamerno kodo med drugim ponuja še nastavitve za varovanje zasebnosti, upravljanje s pomnilnikom, prilagaja delovanje baterije in upravlja dovoljenja, ki ste jih podelili aplikacijam. Pomemben element varnosti je tipalo prstnega odtisa, ki hitro in natančno deluje v vseh pogojih.

Ena zadosti pričakovanjem

Glavna kamera se dobro obnese praktično v vseh svetlobnih razmerah. Barve niso pretirano nasičene in so dober približek barv, ki jih vidimo s svojimi očmi. Dinamika dnevnih fotografij je zadovoljiva in na njih je več kot dovolj podrobnosti. Nočne fotografije so svetle, brez nejasnosti in z malo šuma.

Zaradi visoke razločljivosti tipala fotografije z 2-kratno povečavo v kakovosti ne bi smele preveč odstopati. A zdi se mi, da tokrat ni tako. Barve in dinamika so sicer dobre, malce pa me moti ostrenje robov in kar nekaj šuma. Še posebej v slabih oziroma nočnih razmerah.

Širokokotna kamera se slabo obnese v nočnih razmerah, ko sem zasledil tudi kar nekaj težav z ostrenjem prizora. Očitno je, da so fotografije slabše od fotografij glavne kamere, vsaj za razred ali dva. Enako velja za dnevne fotografije. Moti me izguba ostrine izven središča prizora, drugačni barvni odtenki od glavne kamere in popačena geometrija na robovih.

Čeprav je slabša, je širokokotna kamera še vedno uporabna za dnevno fotografijo in takrat, ko ne moremo več stopiti nekaj korakov nazaj, da bi posneli cel prizor. Tretja, bližinska kamera pa je popolnoma neuporabna (levo). Tipalo nudi premalo pik, zato neprimerno boljše fotografije prizora od blizu zlahka posnamete z glavno kamero (desno).

Tokrat sta sprednji kameri dve. Druga je namenjena zbiranju podatkov v globini za portretno fotografijo. Osrednja kamera je sicer malce nad povprečjem v razredu. Podnevi se dobro obnese, v nočnih razmerah pa malo slabše.

Prednosti in slabosti kamer se poznajo tudi pri snemanju videa. V dobrih svetlobnih razmerah je odličen in nepričakovano dobro se glavna kamera obnese tudi v nočnih razmerah. Nočni video ni svetel kot pri tozadevno najboljših mobitelih, a obenem ravno tako na njem ni preveč šuma. Popolnoma nasprotno se izkaže širokokotna kamera. Ker je predvsem pri njenih nočnih posnetkih občutno preveč šuma in nejasnosti, je smiselno za snemanje uporabljati izključno zmogljivejšo glavno kamero.

Sklepna beseda

Xiaomi 13 Lite je po mojem mnenju lepo uravnotežen vsestranski mobitel z res dobrim zaslonom, hitrim polnjenjem, razmeroma zmogljivim procesorjem in vsestransko glavno kamero. A ker je dražji od lanskega modela in nadgrajen v le nekaterih komponentah, se postavlja vprašanje, ali ni gospodarnejše kupiti lanskega. Ima sicer za odtenek slabši procesor in drugačno oblikovanje, toda z dvema zvočnikoma vodi v zvoku in fotografiji z 2-kratno povečavo, pa še kamere so boljše.