Sony PlayStation VR2: Nova generacija navidezne resničnosti vabi v kibersvet

PlayStation VR2 je dodatek za PlayStation 5, ki omogoča izjemno poglobljeno izkušnjo virtualne oziroma navidezne resničnosti, vendar z nekaterimi omejitvami. Za začetek potrebujemo PlayStation 5, saj ni združljiv s PS4, dodatno oviro pa predstavlja ožičena povezava. Da, medtem ko so Meta Quest, HTC Vive in prihajajoči Apple Vision Pro samostojne enote, pri Sonyju še zmeraj prisegajo na kabel – vendar je na račun tega naglavna oprema bistveno lažja, slika kristalno čista, hitrost delovanja povsem brez zatikanja in ker se procesiranje odvija v konzoli, je tudi manj vroča. Najprej si oglejmo, kaj prinaša.

Naglavni komplet in kontrolerji

PlayStation VR2 je sestavljen iz naglavnega kompleta in dveh kontrolerjev; medtem ko je prvi povezan s konzolo prek priloženega 4,5-metrskega kabla USB-C, sta slednja povezana brezžično prek Bluetootha, in poleg zaznavanja gibov v virtualnem svetu vključujeta tudi vse gumbe iz klasičnega kontrolerja za PS. Vse tri naprave so v isti belo-črni kombinaciji kot konzola PS5 in si z njo delijo tudi zaobljene linije in druge oblikovne elemente. Naglavni komplet si nadenemo na glavo podobno kot kombinacijo smučarskih očal in čelade, saj s koleščkom na zadnji strani nastavljamo oprijem, spredaj pa sem nam prilega čez oči, da omogoči jasno sliko in zablokira zunanjo svetlobo. Znotraj naglavnega dela sta dva zaslona OLED, za vsako oko eden, ločljivost pa je 2000 x 2040, kar skupaj tvori 4K. Zaslona imata podporo za HDR, hitrost osveževanja je 120 Hz, vidni kot pa kar 110 stopinj. Te specifikacije postavljajo VR2 v sam vrh ponudbe. Zvok imamo lahko prek televizorja na katerega je priključen PS5, ali pa prek priloženih stereo slušalk, ki se pritrdijo na naglavni komplet. Možna je tudi uporaba brezžičnih.

V naglavni komplet je vgrajenih več kamer; dve IR-kameri sta namenjeni spremljanju gibanja oči, tako da lahko v nekaterih igrah že z usmerjanjem pogleda premikamo svoj lik, ostale kamere pa so namenjene spremljanju okolice. Z njimi pred začetkom igranja tudi določimo meje igralnega prostora, da se ne bi med igro zabili v kavč ali zamahnili po televizorju. Med uporabo VR2 kamere lahko omogočijo tudi vklop zunanjega pogleda, da vidimo prostor okrog sebe. To je bolj koristno, kot se zdi, saj se lahko hitro zgodi, da skočimo izven igralnega prostora, pa ne vemo točno, v katero smer, snemanje naglavnega kompleta pa bi trajalo bistveno dlje. Na naglavnem kompletu sta sicer samo dva gumba – vklop/izklop in aktivacija pogleda sobe – ob strani pa je še kolešček za nastavljanje medzenične razdalje za boljšo ostrino vida. Pri kontrolerjih si najprej nadenemo varnostno zanko, nato pa skozi obroč vstavimo dlan, tako da imamo palec nad smerno palčko in gumbi.

Prvi zagon in predpriprave na igro

Ob prvem priklopu in zagonu PS VR2 se moramo najprej pripraviti za nadgradnje vse strojne programske opreme (firmware) in posodobitve sistema, a ta postopek je zaključen v nekaj minutah, pa čeprav je treba posodobiti vsak kontroler posebej. Povsem mogoče je, da bo čez kako leto teh posodobitev bistveno več, a zaenkrat je to izjemno kratek korak. Sledi kalibracija sistema na uporabnika in prepoznava prostora. PS VR2 potrebuje minimalno 1 x 1 meter prostora za sedeči ali stoječi položaj, pri igrah, ki ponujajo gibalni način (roomscale) pa je minimum 2 x 2 metra, priporočljivo pa je še kaj več. Med kalibracijo vidimo prostor okrog sebe, prekrit z mrežo, kar je izjemno kul futuristična podoba, ter daje približen vtis potenciala razširjene resničnosti (AR – augmented reality), pa tudi najnovejše Applove skovanke – vizualnega računalništva. A PS VR2 je namenjen igram, zato si oglejmo, kakšna je potopitev v igričarski virtualni svet.

Na skvoš v vesolje

Igre so kakopak glavni adut PS VR2, a tudi glavna hiba naprave, predvsem zato, ker jih zaenkrat ni prav veliko. Pa tudi zato, ker je na VR2 mogoče igrati zgolj igre za VR2, ne pa tudi tistih za prvo generacijo PS VR, ki se je priklopila na PlayStation 4. Hkrati so skoraj vse igre plačljive in cene niso niti slučajno nizke. Na srečo jih kar precej ponuja brezplačne demo različice, kjer lahko dobimo občutek igranja in odigramo prvi nivo. Za uvajanje je izjemno primerna Ragnarock, saj igramo vikinškega kapitana, ki se z ladjo udeleži tekmovanja. No, dejansko smo tisti, ki veslačem dajemo ritem, tako da gre za igro bobnanja v ritmu glasbe – v demo različici je to Join the Riot irsko-madžarskega keltskega pank benda Paddy and the Rats.

Večino iger lahko igramo stoje ali sede, saj je običajno pomembno samo gibanje rok in glave. Pri bolj kompleksnih igrah je pred začetkom igranja njuno iti skozi vadnico (tutorial); čeprav je igralnost praviloma naravna, se moramo na novo naučiti, kje so posamezni gumbi, saj sta denimo trikotnik in kvadrat na kontrolerju leve roke, križec in krog pa na kontrolerju desne. Ko pogledamo svoje roke v večini iger, ne vidimo dejanskih rok, temveč orodje, ki ga držimo, denimo tenis lopar, lok ali pa kar žarke, saj v nekaterih igrah izbiramo možnosti s kazanjem. Virtualen pogled na lastne okončine daje precej nenavaden občutek, a se hitro navadimo.

Kontrolerji in naglavni komplet imajo tudi možnost podajanja povratne informacije igralcu skozi vibriranje. Tako se naglavni komplet zatrese, ko trčimo, kontrolerji pa nudijo haptično povratno informacijo, ko denimo napnemo tetivo loka ali pa udarimo žogico. To omogoča, da se bolj vživimo v igro, kar predstavlja največji problem pri športnih igrah, kot je C-Smash VRS, kjer igramo neko različico tenisa oziroma skvoša, saj lahko pri aktivni igri hitro začnemo mahati izven igralnega prostora. No, povsem druge vrste težave povzroči pretirana vživetost v srhljive igre kot je Resident Evil Village: VR Mode. Ta je sicer na voljo brezplačno tistim, ki že imajo nameščen Resident Evil Village, lahko pa preizkusimo tudi demo. Poleg srhljive narave igre je prav ta naslov tudi sicer številnim igralcem povzročal slabost zaradi zvezne narave gibanja – in pa predvsem vzvratnega umikanja pred zombiji med streljanjem, saj tako »gibanje« še bolj zmede čutila in občutek ravnotežja, sunkovito izmikanje pa je lahko težavno tudi zaradi kabla. A to je zgolj ena od iger in dodatna raven težavnosti je za ljubitelje franšize Resident Evil nedvomno bolj priporočilo kot opozorilo.

Horizon Call of the Mountain in Star Wars: Tales from the Galaxy’s Edge

Čeprav so za PS VR2 na voljo igre mnogih žanrov, sta trenutno najbolj zanimiva naslova za daljše igričarske seanse Horizon Call of the Mountain in Star Wars: Tales from the Galaxy’s Edge, obe prvoosebni pustolovščini (natančna klasifikacija sicer Star Wars uvršča med streljačine, a gre za mejni primer). Horizon Call of the Mountain je nadaljevanje priljubljene serije Horizon, v kateri dobimo še bolj širok vpogled v postapokaliptični svet, kjer ljudje živijo v sožitju z naravo in velikanskimi mehanskimi pošastmi, večina aktivnosti pa je osredotočene na plezanje in lokostrelstvo. Lokostrelstvo je, kot omenjeno, zaradi povratne informacije v kontrolerjih karseda realistično, a plezanje je glavni adut igre. Iskanje oprijemkov, preprijemanje in premikanje po stenah lahko hitro usvojimo, a tistim s strahom pred višinami ne priporočamo, da sredi stene pogledajo navzdol.

Star Wars: Tales from the Galaxy’s Edge nas postavijo na rob galaksije, med bandite in tihotapce, kjer se podajamo na pustolovščine in soočamo z zločinci. Na voljo imamo širok nabor orožij iz galaksije daleč, daleč proč, vendar jedijevski laserski meč dobimo šele po precej preigranih scenarijih. Kot pri mnogih drugih prvoosebnih igrah se premikamo bodisi zvezno bodisi s t.i. teleportacijo, dejansko s preskakovanjem ob pritisku na igralno paličico. Prvi način je bolj intuitiven, vendar nekaterim igralcem lahko sproži občutek slabosti, zato je bolj priporočljiva teleportacija, poleg tega je pri streljačinah tudi bolj učinkovita zaradi hitrejšega gibanja in izmikanja sovragom.

Za konec

Tudi če Sony PlayStation VR2 predstavlja naše prvo srečanje z virtualno resničnostjo, se na ta svet hitro navadimo, saj je uporaba namreč precej preprosta. Naglavni komplet ni pretežek, upravljanje je precej intuitivno, največ navajanja zahteva lokacija gumbov na kontrolerjih, a tudi na to se skozi igro hitro prilagodimo. Naglavni komplet pravzaprav ne povzroča nobenih problemov, tudi če imamo resne težave z očmi oz. visoko dioptrijo; nastavitev je preprosta in po nekaj poskusih že natančno vemo, kaj je treba postoriti, da bo slika odlična.

Nekoliko več težav bodo imeli tisti, ki se jim na višinah zatresejo kolena. VR igre, ki vključujejo plezanje, kot je na primer Horizon Call of the Mountain, namreč sprožijo podobne občutke kot dejanski pogled z višine v resničnem življenju. Ob pogledu navzdol v neskončen prepad se kolena zatresejo, pa čeprav vemo, da smo v dnevni sobi, nadaljevanje plezanje pa je lahko dobra vaja obvladovanja strahu in stresa. Če tovrstne igre igramo sede, je teh občutkov sicer manj, a je tudi igra manj adrenalinska.