Test na dlani: Huawei P40

Od treh premijskih modelov, med katere sodita še P40 Pro in P40 Pro+, je P40 najprimernejši za povprečnega uporabnika. Ima enake strojne komponente kot večja mobitela, razlikuje pa se v velikosti, odpornosti proti vodi in zadnjem fotografskem sklopu. Je tudi nekoliko cenejši in primernejši za nasprotnike prevelikih mobitelov, ki so se razbohotili pod sloganom »večje je bolje«. Žal pa z omenjenima deli tudi slabost – odsotnost Googlovih mobilnih storitev in njegovih aplikacij, vključno s tržnico Play. Kako nepremostljiva je ta ovira, je odvisno od uporabe in pričakovanj. Kdor si ne zna predstavljati življenja brez Googla, zanj novejši mobiteli Huawei niso primerni. Če pa vam po drugi strani ni odveč uporaba alternativnih in iskanje poti do aplikacij, ki jih potrebujete in ste jih navajeni, pa jih (še) ni v Huaweijevi tržnici AppGallery, potem vam lahko nudijo zmogljivosti, dostop do omrežja pete generacije in fotografske možnosti.

Priročnejši od večjih mobitelov

Na videz, otip in v kakovosti izdelave ni razlik z mobitelom P40 Pro (test ste že lahko prebrali na tej strani). Z enakimi oblikovalskimi smernicami, ozkimi robovi okoli zaslona in prek vogalov »napetega« kovinskega okvirja že na prvi pogled izstopa v trenutni ponudbi premijskih mobitelov. Vprašljiva pa ni niti kakovost izbranih materialov. Z okvirjem iz bleščeče zloščenega aluminija se lepo dopolnjujeta steklena prednja in zadnja stran, z veliko mero estetike pa so izvedeni tudi vsi stiki. Zato nimam pripomb na izdelavo – s pripombo, da je steklena zadnja plošča enako občutljiva na prstne odtise kot vsa steklena hrbtišča. Unikatna je tudi barva (ledeno bela), v kateri pa verjetno ne boste prav pogosto uživali. Kar velja za vse premijske mobitele, velja tudi za P40. Da se najbolje počuti v kakovostnem zaščitenem ovitku, ki ga ščiti pred vsemi tegobami sodobnega sveta.

Ker je manjši, je P40 bolj obvladljiv med uporabo z eno roko. Z zaobljenimi robovi lepo leži v dlani in kljub steklenemu hrbtišču ne drsi, tipalo prstnega odtisa pod zaslonom in bočne tipke pa so preprosto dosegljive skoraj neodvisno od načina prijema. Lepše pa se tudi prilega zadnjemu hlačnemu žepu ali manjši ženski torbici. Tipke so na istih mestih kot pri mobitelu P40 Pro, zaradi manjših mer pa je ergonomija rabe za odtenek boljša.

Razen zaslona vse drugo (skoraj) enako

S 15,5-centimetrskim (6,1-palčnim) zaslonom sodi po sodobnih merilih sicer med manjše, a si ne delajmo utvar. Še vedno je primerno velik, kakovosten in zmogljiv, kot pričakujemo od predstavnika premijske ravni. Ločljivost je sicer nižja, vendar je razširjena polna razločljivost HD še vedno dovolj glede na velikost zaslona, ki deluje z običajno hitrostjo osveževanja 60 Hz. Pomanjkljivost – P40 Pro ima namreč 90 Hz, nekateri tekmeci pa celo 120 Hz – pa boste morda opazili le pri grafično zelo zahtevnih mobilnih igrah. OLED-zaslon sicer nudi lepe barve, privzeta nastavitev je živahna, da pa bodo naravnejše, predlagam »normalno«. Svetilnost je dovolj visoka za dobro čitljivost na prostem in niti odsevi ne motijo preveč.

P40 je tako kot oba dražja in zmogljivejša modela opremljen čipom (procesorjem) Kirin 990 5G. Ta se dobro kosa z najboljšimi procesorji Snapdragon, če bi dlakocepili, pa so ti še vedno v rahli prednosti glede grafičnih in zmogljivosti procesorja. Po enaki logiki pa je v rahli prednosti pred procesorji Exynos, s katerimi so opremljeni Samsungovi premijski mobiteli. V obeh primerih pa so razlike majhne in jih večina uporabnikov ne bo opazila. Tega pa ne morem trditi o modemu za omrežje pete generacije (5G), integriranem v procesor Kirin 990, saj je zmogljivost podatkovnih povezav višja, poraba energije pa manjša kot v primeru rešitev s samostojnim komunikacijskim čipom. Ne nepomembno za uporabo mobitela P40 v omrežju Telekoma Slovenije, ki kot prvi v Sloveniji s 5G že pokriva 25 odstotkov prebivalstva in v katerem bodo lahko uporabniki uživali nekatere dobrobiti nove telekomunikacijske tehnologije. Predvsem s stabilnejšimi in hitrejšimi povezavami v internet.

P40 ni odporen na vodo, kot je model P40 Pro, ima pa zato enako optično tipalo pod zaslonom. Deluje dovolj hitro in zanesljivo, da je lahko prvi način za odklepanje mobitela, takoj naslednji pa je varna prepoznava obraza s pomočjo dodatne prednje infrardeče (IR) kamere. Naenkrat imate lahko nastavljena oba načina, napravo pa odklene tisti, ki prvi dokaže istovetnost uporabnika, kar doda še kakšen kamenček v mozaik vsestranskosti tega mobitela.

Baterija razumljivo (malo) slabša

Razen IR-vmesnika (večina ga nikdar ne uporabi, manjšini pa se zdi primeren, saj mobitel lahko preprosto oponaša skoraj vsak daljinski upravljalnik) ima P40 vse vmesnike, ki jih od premijskega pametnega mobitela pričakujemo. Vključno z vmesniki NFC, bluetooth 5 in WiFi 6. Seveda pa ni priključka za žične slušalke (3,5 mm), s katerim se ta čas ponaša vse manj naprav. Zaradi manjših mer pa je baterija le kapacitete 3800 mAh. Na papirju sicer veliko, a ne pozabite, da je P40 v zmogljivosti enak modelu P40 Pro, kar pomeni, da med delovanjem porabi približno enako energije. Dan srednje zahtevne uporabe bo zdržala, več pa ne gre pričakovati. Bolj kot manjša kapaciteta me zato moti, da je na voljo le hitro napajanje z močjo 22,5 vata, brezžičnega pa sploh ni!

Mobitel tudi ne izstopa v glasnosti in kakovosti enega samega zvočnika, kar sicer nikdar ni bila vrlina Huaweijevih naprav. Jakost sicer zadošča za mirno okolje, v hrupnem pa boste potrebovali kakovostne slušalke – po možnosti z aktivnim dušenjem hrupa.

Tri poti do aplikacij

Tako kot vsi pametni mobiteli letošnje družine P je tudi P40 opremljen s sistemom Android brez Googlovih, a zato s Huaweijevimi mobilnimi storitvami in uporabniškim vmesnikom EMUI 10. Med postopkom namestitve morate zato napravo aktivirati s Huaweijevim uporabniškim računom, na voljo pa so tudi nekatere unikatne funkcije. Še najuporabnejša je možnost souporabe zaslonov med napravami tega izdelovalca. Hitro in preprosto lahko med seboj povežete prenosnik Matebook in pametni mobitel iz družine P40, ki ga nato upravljate na zaslonu prvega. Podobno, kot lahko nekatere mobitele neposredno povežete s sistemom Windows 10. Preprostejše pa je zato tudi prenašanje datotek in drugih podatkov med napravami.

Uporabnik ima na voljo tri poti, kako lahko pride do aplikacij. Prva in najpreprostejša je uporaba orodja PhoneClone, ki je že nameščeno na vse Huaweijeve mobitele, na druge pa ga lahko namestite iz tržnice Play. Poleg fotografij, stikov in drugih podatkov s starega na nov mobitel prenese tudi večino nameščenih aplikacij, upoštevati pa morate, da kljub namestitvi na novem ne bodo delovale tiste, ki zahtevajo dostop do Googlovih mobilnih storitev.

Druga pot je Huaweijeva lastna tržnica AppGallery, v katero vsak teden dodajajo nove aplikacije, tudi slovenske. Čeprav se ponaša z oznako tretje največje, pa moram reči, da v številu in tudi po vsebnosti najbolj priljubljenih aplikacij zaostaja, pa tudi uporabniški vmesnik še ni dovolj preprost za uporabo in najpreglednejši. Zato vam predlagam, da na svoj mobitel namestite še tržnico APKPure, ki vam bo v dobri meri olajšala življenje, čeprav boste v njej morda našli in namestili tudi aplikacije, ki zaradi prej omenjenih razlogov ne bodo delovale.

Od nedavnega pa je na voljo še tretja pot. Na nove mobitele družine P40 je namreč že nameščena aplikacija PetalSearch Find Apps, na obstoječe pa jo lahko namestite s tržnice AppGallery. Je uradni iskalnik za Huaweijeve mobitele, saj vam vrne informacijo, kje najdete želeno aplikacijo oziroma vas preusmeri na alternativne, če iskana na vašem mobitelu ne bo delovala.

Dober in vsestranski zadnji sklop kamer

Poglavje zase pa je sklop zadnjih treh kamer. 50-milijonska z objektivom f/1.9 je identična glavni kameri mobitela P40 Pro, kamera s širokim kotom ima 16-milijonsko, kamera s 3-kratno optično pa 8-milijonsko tipalo. Obe imata slabše značilnosti kot kameri modela P40 Pro, tipala za globino ToF pa P40 nima. Kar pomeni, da za učinek zamegljenega ozadja poskrbi procesor. Še vedno je učinek dober, a ni tako dodelan kot v primeru, da ima vzporedno še podatke o globini prizora. Enaka je tudi sprednja 32-milijonska kamera, video 4K pa lahko snemate z zadnjo ali sprednjo.

Glavna kamera privzeto združuje po štiri pike v eno in hrani fotografije v ločljivosti 12,5 milijona pik, ker je na ta način tipalo občutljivejše na svetlobo. Po želji pa lahko fotografirate z ali brez pomoči umetne inteligence v polni ločljivosti, če so svetlobni pogoji primerni. Na fotografiji polne ločljivosti (levo) je sicer več podrobnosti, vendar jih je spodobno dovolj tudi na 12,5-milijonski.

Tipalo glavne kamere je sicer eno boljših, saj zajema dobre fotografije v vseh svetlobnih razmerah, tudi mraku. Dinamika je dobra, barve pravilne, živahne in ne preveč nasičene, ostrenje robov ni pretirano, presenetljivo dober pa je tudi dinamični razpon, tako uporaba načina »HDR« ni nujna. Umetna inteligenca sicer do neke mere pomaga, ni pa nujna, saj so dovolj kakovostne tudi fotografije, posnete brez njene pomoči.

Poglavje zase je fotografiranje ponoči. P40 ima tako kot že dobršen del Huaweijevih mobitelov nočni način, vendar ta ni nujen, saj glavna kamera tudi brez naredi spodobne, dovolj svetle fotografije. Na njih je sicer dovolj podrobnosti, pa tudi barve so zanimive, je pa tudi nekaj šuma in nejasnosti, ko so svetlobne razmere res slabe.

Medtem ko se modela P40 Pro in še posebej P40 Pro + ponašata s 5- in 10-kratno optično povečavo, ima P40 le 3-kratno, pa tudi ločljivost tipala je nižja. To se pozna na kakovosti fotografije, predvsem v številu podrobnosti in barvni dinamiki, ki ni tako dobra kot na fotografijah glavne kamere. Levo in desno sta fotografiji s 3-kratno povečavo in širokim kotom, v sredini pa glavne kamere. Na nebu zadnje je opaziti veliko več barvnih odtenkov modre in lepše barvne prehode kot pri drugih dveh.

Tako kot kamera z optično povečavo je tudi tipalo kamere s širokim kotom nižje ločljivosti in manj občutljivo na svetlobo kot pri modelu P40 Pro, zato je na fotografiji poleg slabše dinamike manj podrobnosti, opazna pa je tudi izguba ostrine proti robovom. Obe kameri pa se tudi slabše znajdeta v mraku.

Naj namenim še nekaj besed sprednji, 32-milijonski kameri. Pričakovano je opremljena z lepotnimi učinki, ki lepo »pogladijo« kožo, da ste videti mlajši, kot ste v resnici, kar je zadnje čase nekakšna modna zapoved za vse zagovornika samopromocije na družbenih omrežjih. Vidni kot je širok, vendar sem videl tudi že širšega, na voljo pa je tudi nočni način, ki z nekaj veščinami in poskušanjem omogoča posneti zanimive nočne poglede.

Sklepna beseda

P40 je zanimiv pametni mobitel, ki je po krivici v senci dražjih in fotografsko zmogljivejših modelov P40 Pro in P40 Pro +. Fotografije glavne kamere, ki jo tudi največkrat uporabite, so enake kakovosti, saj je enaka, razliki pa so v kameri z optično povečavo in širokim kotom. Tu P40 korak (ali dva) zaostaja za omenjenima. Zato ni tako fotografsko vsestranski, a obenem nudi dovolj za večino uporabnikov, ki se ne bodo ravno podali na pot mobilnih fotografov. Ker pa je hkrati manjši in lažji, je kot naročen za vse ljubitelje manjših in tudi ne najdražjih mobitelov. P40 ima ogromno odlik, najboljši procesor in podporo omrežju 5G, žal pa tudi eno veliko slabost. Na njem kot pri vseh mobitelih družine P40 ni Googlovih storitev in to zna biti za nekatere previsoka ovira.