Za nekatere najlepši Applov tablični računalnik je v letošnji inkarnaciji pridobil procesor M1 in z njim izjemni pospešek v zmogljivostih.
Zdi se, da Apple vse svoje karte stavi na vsakoletno občutno povečanje procesorskih zmogljivosti, saj meni, da je to lastnost, ki jo iščejo kupci tabličnih računalnikov. Na nesrečo izdelovalcev tablic s sistemom Android se ne moti. Zaveda se, da kupci iščejo naprave za večletno uporabo, in povečevanje »moči« je pravzaprav voda na Applov mlin. Zagotavlja namreč, da bodo po letih uporabe zmogljivosti dovoljšne za večino takrat spisanih aplikacij, in obenem nudi solidno osnovo za vsakoletne nadgradnje operacijskega sistema. Nekoliko špekulativen razlog pa je lahko naslednji: vemo, da je Apple namenil procesor M1 prenosnim računalnikom in da v tablične računalnike običajno vgrajuje enake procesorje kot v mobitele iPhone. Prav tako je jasno, da teh proda nekajkrat več, zato logika veleva, da zaradi težav pri dobavah polprevodnikov z njimi varčuje, medtem ko mu procesorji M1 zaradi manjšega obsega naprav z njimi ostajajo. Drugega razloga pravzaprav ne vidim. Tablični računalnik iPad Air v osnovi ni namenjen profesionalnim uporabnikom, kot model Pro, temveč manj zahtevnim uporabnikom, ki jim estetika pomeni več od zmogljivosti. Dodeliti izjemni procesor napravi, ki jo bo večina uporabljala za brskanje po spletu, igranje mobilnih iger, gledanje filmov in morda prebiranje poslovnih poročil, pa je s stališča gospodarnosti malo perverzno. A če je Apple to storil in zaradi tega naprave niso občutno dražje od prejšnje generacije z »normalnim« procesorjem, potem komu mar!
Na zunaj ni nikakršnih sprememb. iPad Air je z ravnimi stranicami in zaobljenimi vogali zagotovo najlepši Applov tablični računalnik, če ne najlepši nasploh. Če me kaj moti oziroma bi želel, da bi to spremenili, so to robovi okoli zaslona. Daleč od tega, da bi bilo predebeli, zgolj verjamem, da tehnologija dovoli tanjše, ki ravno tako ne bi vplivali na udobje uporabe ali na večjo verjetnost nenamernega dotika aktivne zaslonske površine. Kot se za iPad spodobi, sta tipki za jakost zvoka pod vrhom desnega robu, medtem ko je nad njima na zgornjem še tipka za vklop z integriranim tipalom prstnega odtisa. Na spodnjem robu je priključek USB tipa C, ki mu družbo delata dva sklopa rež, skozi katere se širijo zvočni valovi obeh zvočnikov. Reže so namreč še na zgornjem robu. Na hrbtni strani, ki je tako kot okvir ohišja iz aluminija, se v zgornjem levem kotu, gledano z zadnje strani, bohoti obilna izboklina z objektivom zadnje kamere. Sprednja je na sredini krajše stranice, zato v panoramskem načinu uporabe ne nudi najboljšega zornega kota.
Teža in dimenzije so v soodvisnosti z velikostjo zaslona. Ni najmanjši niti največji, marsikdo bi dejal, da je v območju zlatolaske. Dejansko je tablični računalnik udoben za držanje med sedenjem na kavču in konzumacijo vsebin, čeprav je ravno tako združljiv z magnetno tipkovnico in elektronskim pisalom. Nista v kompletu, temveč ju boste morali dokupiti.
Tablični računalniki iPad Air prejšnje, četrte generacije so opremljeni s procesorjem A14, ki je podobnega letnika in arhitekture kot procesor M1. Toda ta nudi osem jeder, od katerih so štiri zmogljiva in štiri energijsko učinkovitejša, ter dvakrat več grafičnih jeder. Zaradi tega in ker M1 deluje pri nekoliko višjem taktu, je občuten skok v zmogljivostih razumljiv. Kot sem dejal, pri večini opravil, ki jim je iPad Air namenjen, niti ne boste občutili, kakšna »zverinica« v obliki procesorja je vgrajena. Izkazala se bo pri težjih opravilih, kot sta montaža videa v razločljivosti 4K in prenos izredno velikih datotek. Apple se sicer ni potrudil vgraditi vmesnika Thunderbold 4, je pa dvignil hitrost prenosa podatkov prek vmesnika USB na 10 Gbit/s. Poleg hitre izmenjave datotek z zunanjim pomnilnikom tolikšna hitrost dovoli priklop monitorja z zaslonom vse tja do razločljivosti 6K. Če seveda karkoli od tega potrebujete in boste tablični računalnik uporabljali še za vse kaj drugega kot za najbolj običajna opravila.
Nekaj pa je vseeno na tem tabličnem računalniku, kar bo marsikoga zmotilo in nekako ne sodi v napravo tolikšnega ugleda. Osnovni model ima poleg 8 GB delovnega le 64 GB vgrajenega polnilnika, ki ga boste izredno hitro napolnili. Pomislite, koliko gigabajtov zahteva sodobna igra, in jasno vam bo, zakaj vam na srce polagam, da naj bo, če se odločite za ta tablični računalnik, to različica z 256 GB pomnilnika.
Zadnja kamere je ostala enaka, kot je bila. Lahko jo uporabite za fotografiranje, še posebej dobro se bo obnesla v solidnih svetlobnih razmerah in nekoliko manj v mraku, čeprav je njen namen drugačen. Za »skeniranje« dokumentov in zato, da vam med predstavitvijo ali predavanjem ni treba delati zapiskov. Saj poznate tisto. »Si prepisal(a), ko si v šoli manjkal(a)?«. »Nisem, sem raje fotografirala!« Tudi prav.
Za razliko od zadnje je sprednja kamera močno nadgrajena. Ravno tako ima 12-milijonsko tipalo, a so ji dodali širokokotni objektiv in algoritme, ki bolj oziroma manj učinkovito s povečevanjem in optimizacijo pogleda poskrbijo, da je obraz med videokonferenco ves čas v središču zaslona. Na delovanje funkcije se je treba navaditi, kajti ni nepomembno, da je v vodoravni orientaciji tabličnega računalnika kamera sredi levega roba, od koder na vas zre nekoliko od strani. Manj težav je v pokončni orientaciji, ko tudi med hojo kamera poskrbi, da je obraz vedno v središču in je približevanje nanj (povečava) optimalno.
Čeprav imam možnost preizkušati različne tablične računalnike in ni skrivnost, da so modeli z operacijskim sistemom Android zadnja leta močno napredovali in nudijo nekatere zanimive funkcije, ki jih Applovi nimajo, me ni sram priznati, da na prvo mesto, ko me vprašajo za nasvet, vedno postavljam iPade. Razlog je izjemno preprost. Ker dokazano brez večjih težav delujejo vrsto let in so tako s trajnostnega in s stališča skrbi za okolje najboljša izbira. Zasluga ne gre le kakovostni izdelavi, saj so kakovostno narejeni tudi nekateri tekmeci, temveč za optimalno integracijo med strojno in programsko opremo ter aplikacijami, kar je temelj optimalnega delovanja in vsakoletne nadgradnje operacijskega sistema. Običajno mine najmanj pet let, preden strojna oprema ne dovoli več nadgradnje, a to še ne pomeni, da tabličnega računalnika ne morete več uporabljati. Sposobnost, pri kateri se bodo morali tablični računalniki s sistemom Android šele dokazati.
Osrednja zadeva pri tem je operacijski sistem, ki je obenem vsako leto zmogljivejši in nudi več funkcij, medtem ko ostaja enakega videza in preprostost za uporabo. Seveda to pomeni omejitve oziroma način uporabe, kot si ga zamisli in dovoljuje Apple.
Tablični računalniki že zaradi velikosti običajno nimajo večjih težav zagotavljati dolgo avtonomijo. Kolikšna je, je seveda odvisno predvsem od načina uporabe. Kot kaže, izbor procesorja M1 ni imel pretiranega vpliva nanjo. Še vedno boste tablični računalnik iPad Air brez težav uporabljali do konca dneva oziroma bo baterija ob občasni uporabi in lažjih opravilih zdržala več dni, denimo pri brskanju po spletu ali gledanju filmov.
V povprečje ravno tako sodijo zvočne zmogljivosti, ki se zanašajo na dva zvočnika v stereo konfiguraciji. Njuno delovanje je podobno delovanju zvočnikov v podobno velikih in tankih napravah. Sta relativno dovolj glasna in nudita kakovostni zvok, toda za uporabnejšo zvočno izkušnjo boste morali poseči po brezžičnih slušalkah ali dodatnih zvočnikih. 3,5-milimetrski priključek boste seveda iskali zaman.
Če je klasičen iPad namenjen večini, model Mini igričarjem in Pro profesionalnim uporabnikom, potem je Air namenjen vsem tistim, ki jim je estetika najpomembnejša lastnost. Toda zato niti malo ne trpijo pri zmogljivosti. Roko na srce procesor M1 zagotavlja neprimerno višje zmogljivosti, kot jih bo od svojega tabličnega računalnika zahtevala velika večina uporabnikov. Po drugi strani pa so tudi te, poleg kakovostne izdelave in vgrajenih najnovejših komunikacijskih tehnologij, jamstvo, da boste ta tablični računalnik uporabljali najmanj naslednjih pet let.