November, mesec ozaveščanja o raku pri moških: »Prikrajšanega bi se počutil, če glede na slabe napovedi ne bi mogel imeti otrok, ki sva si jih z ženo zelo želela« (intervju)

Jože Rovtar je star 51 let. Po izobrazbi je diplomirani fizik, v Telekomu Slovenije pa se ukvarja z mobilnim prenosom podatkov. Je poročen in o ženi ima veliko dobrih besed. Je pa tudi oče trem otrokom, dva sinova sta že študenta, stara 21 in 19 let, najmlajša ‒ hči ‒ pa je petnajstletna srednješolka. Da sta starša, ni tako samoumevno, to je zanj in za ženo velika sreča in srečna stran temne statistike, ki ju je doletela na samem začetku skupne življenjske poti.

Jože pove še, da zadnja leta precej kolesari, tudi za nekaj dni gre kam dlje. Letos sta skupaj z ženo izvedla pravi kolesarski podvig, saj sta šla s kolesi od Salzburga do Gradeža, kar je prek 400 kilometrov, vendar je bila končna številka 600 kilometrov, saj sta naredila »ovinek« še do Kopra. Kot družina hodijo tudi v hribe. Otroci pa hitro odraščajo in vedno bolj hodijo naokoli po svoje.

Tu je november oziroma movember, mesec osveščanja o raku pri moških. Danes sva se sestala, da bi povedali svojo zgodbo. Povejte, kako je bilo na začetku, ko ste izvedeli za diagnozo?

Dva tedna pred odstranitvijo moda sem se poročil. Z ženo sva načrtovala otroke, to je bilo za oba res zelo težko obdobje. Nisva še niti zares dobro zaživela skupaj, ko sva se že s tem ukvarjala. Prvih sto dni po poroki sem četrtino noči preživel v bolnišnici. Star sem bil 28 let, žena 26.

Meni je zelo pomagalo, da nisem skrival svoje bolezni. Takoj na začetku sem povedal prijateljem in družini. To veliko pomeni, da nekdo ve, kaj se dogaja s tabo, da misli nate, da moli zate. Dalo mi je moč, da sem lažje sprejel. Tako kot večina, ko izve za diagnozo, sem se tudi jaz spraševal, zakaj ravno jaz. Pač, to moraš dojeti, sprejeti in se s tem soočiti. Sam moraš to storiti. Zdravniki so mi takoj predstavili statistiko umrljivosti za rakom na modih. Povedali so, da je samo en odstotek možnosti, da se ne bi izšlo dobro, torej 99-odstotna verjetnost za preživetje. Prognoza je bila res dobra. Nisem imel strahu, da ne bi preživel. Dobro, nekje v ozadju vseeno odzvanja, da je možnost za slab scenarij, vendar statistika o posamezniku nič kaj dosti ne pove. Tudi če imaš samo en odstotek možnosti za preživetje, se je vredno boriti, pri takšni lepi napovedi pa sploh.

Kar me je prestrašilo, je bilo, da je precejšnja verjetnost, da ne bi mogel imeti otrok. Tudi tu sem bil na srečni strani statistike. Najprej so mi odstranili modo, kar za samo plodnost načeloma ni problem, saj imamo moški dve modi. Če se malo pohecam, je to naravna redundanca, v informatiki to dobro poznamo, podvojenost sistemov ... (smeh) Večji problem je nastal, ko sem imel drugo operacijo, pri kateri so mi odstranili bezgavke, v katere je rak že zaseval. Po tej operaciji je statistično le 20-odstotna verjetnost, da ostaneš ploden.

Kako ste pa ugotovili, da se nekaj dogaja?

Da nekaj ni v redu, sem zatipal že nekaj tednov pred poroko. Nisem imel nobenih znakov, nič me ni bolelo. Samo zatrdlina je bila. Samopregledovanje je res izjemno pomembno. In pravočasen obisk zdravnika. Če bi šel takrat takoj k zdravniku, bi morda lahko imel kak cikel kemoterapije manj.

Kaj za zvezo že na samem začetku pomeni takšno soočenje s težko in nepredvidljivo situacijo? Glede na to, da je pred tako mladim človekom še vse, bi lahko vsak šel po svoje, predvsem zaradi želje po otrocih. To mora biti velika ljubezen, da kljub temu ostaneš skupaj.

Zagotovo. Veste, pri katoliški cerkveni poroki je obljuba zvestoba v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju. Dejansko sem takoj občutil zvestobo v bolezni. Prav tako tudi žena s svoje strani. Obema nama je skupaj veliko pomenilo, da nisva bila sama v tem, da sva povedala ljudem okoli sebe.

Marsikatera bolnica ali bolnik pove, da se, dokler je v programu zdravljenja, ko je neka rutina in se kar naprej nekaj dogaja ter so zdravniki poleg, počuti varno. Ko pa z vsem tem konča, ko nastane zatišje, pa da občuti strah. Kako ste vi ta del doživeli?

Ja, res se dogaja, obkrožen si z zdravniki in navodili. Zelo te opremijo z vsem, kar moraš vedeti. Na polno si vpet. Res potem nastane praznina, ostaneš sam s sabo in svojimi mislili. Dejansko se pojavi nek strah. Jaz sem sicer verjel, da je zdravljenje končano in da sem v redu. Nisem imel nekih hudih težav, vendar je še vse tako sveže, spomini ...

Kmalu takrat sem se udaril v modo in se, seveda, precej ustrašil. Takoj so me poslali na vse preglede. Previden si. Mene je bilo bolj strah, ali bom lahko imel otroke, katere sva si z ženo tako zelo želela. Takrat so mi naročili, da eno leto ne smem spočeti otroka, ker so celice prizadete. Zdaj naj bi bila doktrina v zvezi s tem drugačna. Baje naj bi bil po novejših ugotovitvah genetski material v redu že po nekaj mesecih. Prvo leto po koncu zdravljenja sva bila torej z ženo precej v negotovosti, kako bo s plodnostjo. Po tem pa se je že v nekaj mesecih najavil prvi sin in sva si lahko oddahnila in pričakovala njegovo rojstvo z velikim veseljem. Pravzaprav so mi šele takrat na redni kontroli na Onkološkem inštitutu povedali za tisto statistiko, ki sem jo prej omenil, da po odstranitvi bezgavk samo 20 odstotkov moških ostane plodnih.

Kako ste prenašali kemoterapijo?

Prvi dan je še kar v redu, nato gre navzdol in začnejo se prebavne težave. Prebava se ustavi, sluznica se vsa olušči. Okus imaš kovinski, apetita ni, slabo ti je, bruhaš ali pa tudi ne ... V štirinajstih dneh do naslednje kemoterapije se začne po začetnem poslabšanju spet izboljševati. Žena me je spodbujala, da bi vsaj kaj pojedel, tudi če bi šlo vse iz mene. Moraš se potruditi, ker močno izgubiš moč. Zdravniki so nam naročili, da bi vsaj z enako težo prišli nazaj, kot smo jo imeli pred prvo kemoterapijo. Spodbujali so tudi lahko telesno dejavnost, kot so sprehodi, da si zunaj na zraku in ohranjaš kondicijo.

Koliko časa potrebuje telo, da se po takem zdravljenju vsaj približno vrne v začetno stanje?

Nekaj let, kar glede na življenjsko dobo spet ni to toliko. Morda samo telo »prebavi« šok zaradi bolezni in zdravljenja še hitreje. Dlje pa traja, da človek to v sebi predela v celoti, tudi duševno in duhovno. Tu je še posebej pomembno, kakšen je končni izid zdravljenja. In pri meni je bil res ugoden in mislim, da sem tudi zato kar hitro v celoti okreval.

Težko si predstavljam, kakšen napor izkusijo vrhunski športniki, da se vrnejo nazaj v formo in spet tekmujejo.

Ja, res je, takrat je bila aktualna zgodba slavnega kolesarja Lancea Armstronga. Zbolel je leto ali dve pred mano in mi je kar precej pomenilo, ko sem spremljal njegova prizadevanja. Bil mi je zgled, žal je potem ta njegova zgodba postala umazana, ko se je izkazalo, da je delal s prepovedanimi poživili.

Kakšno vzdušje vlada v bolnišnici na oddelku z rakavimi bolniki? Vlada optimizem ali pesimizem?

Z nekaterimi pacienti smo se spoprijateljili in se tudi kasneje kdaj slišali in srečali. Precej smo se hecali, si dajali spodbudo na različne načine. Zdi se mi, da v tistih prostorih vlada nek optimizem.

Ste bili pred preizkušnjo kaj drugačna oseba?

Pred boleznijo sem živel v Selški dolini, nad Škofjo Loko, na hribovski kmetiji. V času študija sem že živel v Ljubljani, potem pa sem se za stalno tu naselil. Z ženo sva kupila stanovanje, se preselila, poročila, bolezen je prišla takoj na začetku ... Vse je bilo na kupu. Kar pa zadeva pogled na življenje, sem se naučil, da ni za obupati. Treba se je spoprijeti s problemom in se v težavah obrniti na druge. Zdaj, ko se takole pogovarjava, razmišljam, da sem verjetno takrat dobil uvid v to, kako pomembno je zdravje. In če nekaj ni v redu, da greš preverit, kaj se dogaja s tabo.

Glede na to, da ste naravoslovec in po svojem ustroju znanstveno delujete, mi je zanimivo, kako prepletate znanost, ki je merljiva in otipljiva, ter vero, ki ni.

Obstoj lastne pameti je tudi težko dokazati z znanstvenimi dokazi. (smeh) Duhovni svet je vedno skrivnosten in vsakdo se bolj ali manj zavestno ukvarja z njim. Včasih se mi zdi, da deklarirano neverni na duhovnem področju počnejo morda še bolj iracionalne stvari kot verni.

Katere vrednote bi postavili na najvišja mesta na lestvici?

Zagotovo iskrenost. Tudi delavnost je pomembna, pa dobrohotnost – zdi se mi, da nam to zelo manjka. Pa dobrovoljnost, da ni neke zamorjenosti.

Zakaj ozaveščate?

Pomembno je, da gredo bolniki v postopek zdravljenja dovolj zgodaj. Zato pa je treba problem zgodaj odkriti. In korajžo je treba zbrati! Pri moških je to še večji problem. Jaz sem morda netipičen moški, takoj sem imel to zavest, da je treba do zdravnika. Seveda bi šel lahko tudi kak teden prej. Glede na tip raka, ki sem ga imel, ki je najhitreje napredujoč, se je pri meni pomembnost pravočasnega zdravljenja merila v tednih, ne mesecih. Lahko bi napredoval še kam drugam, imel sem srečo. Zato se samopregledujte, to je resnično pomembno.

Kaj bi nam želeli sporočiti?

To, da ni dobro biti sam v stiski. Imel sem srečo, da je bila žena res z mano celostno, zares. Da sva povedala domačim in prijateljem. Da sva šla tudi po nasvet in na pogovor k družinskemu znancu, ki je zdravnik, in nama je situacijo pojasnil na zelo življenjski način, ne zgolj medicinsko. Tako da si mora vsak najti svojo pot do tega človeškega vidika situacije. To zelo pomaga pri samem zdravljenju.

Se vam zdi pomembna podpora Telekoma Slovenije pri ozaveščanju?

Zelo se mi zdi pomembna in tudi primerno je. Prav je, da kot podjetje vrača družbi. Za društva, ne glede na to, katera, je to dobro. Taka društva pomagajo bolnikom ravno na tej človeški ravni, tam kjer sicer zmanjka, in pa pri spodbudi, da se dovolj zgodaj odpraviš po zdravniško pomoč. Tudi finančna spodbuda je vedno zelo dobrodošla, da lahko društva še bolj pomagajo bolnikom.

Dobrodelni Telekom Slovenije

Tudi letos meseca novembra Telekom Slovenije skupaj s Xiaomi pomagata ozaveščati o raku pri moških z z različnimi aktivnostmi in dobrodelnima mobiteloma Redmi 10C 4 64GB in Xiaomi 12 Lite 8/128GB v ponudbi Modri Fon novembra. Slovenskemu onkološkemu društvu za moške OnkoMan Telekom Slovenije in Xiaomi prispevata 5.000 evrov za nadaljnja ozaveščanja o raku prostate. Več o raku pri moških in kako opraviti samopregled pa najdete na spletni strani društva.