Pred 30 dnevi
· Čas branja: 4 min
· Poslušaj vsebino
Na strašljivi dan Apple ni nikogar »prestrašil« (niti presenetil)
Med predstavitvijo, ki je po evropski uri potekala sredi noči, so pričakovano predstavili naslednjo generacijo lastnih procesorjev in z njimi osvežene računalnike.
Tega, kar je Apple naredil že trikrat, si nihče drug ne more privoščiti. Odkar šteje, namenoma bom pozabil na njihove prve računalnike, so naprej stavili na procesorje PowerPC, nato so kakšno desetletje pozneje praktično čez noč presedlali na Intelove in pred nekaj leti začeli izdelovati svoje. Pravilneje načrtovati, kajti v »meso« jih spreminja tajvanski TSMC. Razlog, zakaj Apple lahko, drugi pa ne, je ta, da drži roko nad vsem, in kar je še posebej pomembno, nad operacijskim sistemom. Si predstavljate, da bi pri Asusu ali Lenovu začeli v prenosnike vgrajevati svoje procesorje, po možnosti arhitekture ARM, in potem nanje nameščati Windowse? Ne gre. Microsoft to ve. So poskušali, se opekli in vrgli puško v koruzo. Apple je ni. Predelal je operacijski sistem, se požvižgal na združljivost za nazaj in obenem še na bolj ali manj lep način prepričal pisce programov, da jih hitro predelajo. Kaj naj rečem? Prehod je uspel, ne da bi se jim skrivil en sam las. Applovi procesorji M so v arhitekturi ARM. V osnovi so enaki in delujejo kot procesorji za mobitele in tablične računalnike ter imajo vse komponente, ki so pomembne, na čipu. Ne samo procesorja, temveč tudi vmesnike, in kar je še posebej pomembno, delovni pomnilnik (RAM). Prednost je hitrejše delovanje in slabost omejeno nadgrajevanje. V tem se skrivajo razlogi, čemu so hitrejši in porabijo manj energije od podobno zmogljivih procesorjev podjetij Intel in AMD. Čeprav so po novem tudi ti posvojili nekatere prednosti arhitekture ARM, še vedno zagovarjajo deljenje dela med glavnimi komponentami in posledično več možnosti nadgrajevanja. Sami se odločite, kateri pristop vam je bližje.
Nobenega dvoma ni, da je Applov procesor M1 pred leti pretresel računalniško industrijo, prisilil Intel in AMD, da sta se zganila in začela načrtovati izboljšave arhitektur, a ni dosegel, kar so nekateri potiho (ali nekritično pričakovali). Popolno uničenje vsega drugačnega. Sledila je druga generacije. Tako so vsaj rekli. Čeprav so bili procesorji M2 v osnovi »naviti« M1. Z višanjem takta sta se pojavili višja poraba in težava z gretjem, za kar sta samo dve zdravili. Učinkovitejše hlajenje ali omejevanje zmogljivosti, ko temperatura preseže še »zdravo« mejo. Kar je dobro poznana in delujoča strategija na mobitelih. Zato ne bom ustrelil kozla, če zapišem, da so šele tokrat predstavljeni procesorji M3 prava druga generacija Applovih procesorjev, pa naj rečejo in zapišejo, karkoli hočejo.
Procesorji M3 so za enkrat trije. Poleg osnovnega še M3 Pro in M3 Max. Na Ultro, za boljše razumevanje ga lahko razumemo kot sistem z dvema procesorjema, saj na enem času združijo dva Maxa, bo treba počakati. Razlikujejo se v številu jeder, velikosti na čipu integriranega delovnega pomnilnika in hitrosti komunikacije med enotami. Narejeni so v 3-nanometrski tehnologiji, ki jo je Apple uvedel prvi. Pri tem še zdaleč ni nepomembno, da so se s podjetjem TSMC, ki edini lahko izdeluje tako »majhne« čipe, zmenili za privilegiran položaj.
Da med novimi čipi niso minorne razlike, dokazujejo tehnični podatki. Lepo po vrsti od osnovnega do Maxa se ponašajo s 25, 37 ali 92 milijardami tranzistorjev. Ti so združeni v 8 procesorskih in 10 grafičnih jeder v osnovnem procesorju, ki ima lahko do 24 GB delovnega pomnilnika. Procesor M3 Pro se ponaša z 12 procesorskimi in 18 grafičnimi jedri (do 36 GB pomnilnika), medtem ko bo najbolj zahtevne zadovoljilo 16 procesorskih in 30 grafičnih jeder ter do 128 GB pomnilnika različice Max. Novi Applovi procesorji so zmogljivejših od predhodnikov, posebej od M1. Še najbolj v grafiki, ki poleg tega omogoča napredno senčenje Ray Tracing in Mesh Shading.
Ker Apple procesorjev ne namerava prodajati, so pomembni le toliko, kolikor so dobre »mašine«, v katere so vgrajeni. Zaenkrat bodo z njimi opremljeni prenosniki Macbook Pro s 14- ali 16-palčnim zaslonom, ti so po novem še v črni barvi ohišja, in računalnik vse v enem iMac s 24,6-palčnim monitorjem. Ker med njimi ni 13-palčnih prenosnikov, je očitno, da je ta »družina« dokončno opuščena. Vstopne konfiguracije ostajajo enake. 8 GB delovnega pomnilnika in 256 GB velik disk pri iMacu oziroma 512 GB v obeh novih prenosnikih. Morda je zanimivo še to, da sta naslednji možni velikosti pomnilnika pri procesorjih M3 Pro in M3 Max 18 ali 36 GB, namesto 16 ali 32 GB, kakršna je bila praksa do zdaj. Brez cen kakopak ne bo šlo. Začnejo se nekje pri 1.700 evrov za računalnik vse v enem in pri 2.000 evrih za prenosnika.