Intervju: »Ceni svoje zdravje, ko si zdrav, ne ko se moraš boriti zanj«

Je prostovoljni gasilec, zaposlen je v domu starejših občanov, njegovi hobiji so kolesarjenje, nogomet, odbojka, smučanje, rad tudi hodi. »Včasih paše oditi v hribe, da si sam s svojimi mislimi,« pove. O času zdravljenja pripomni: »Večino težav sem poskušal rešiti sam. Zdaj vem, da to ni najboljša ideja.« Pa živali ima tudi strašno rad. Ker živi v bloku, si je pri mami stežka izpogajal mačko. »Morda se ji kdaj pridruži še kakšna več, morda celo pes, ampak za zdaj je to to.«

Stari ste 26 let. Za vami je že izkušnja, ki zahteva "cel vod orng dedcev".

Da, bolezen se je začela kazati že v 24. letu starosti, saj imam rojstni dan novembra, vse skupaj se je začelo nekje septembra 2021 z bolečinami v križu, levem kolku in levi stegenski mišici, tako kot nek išias. V teh mladih letih nihče ne pomisli na kaj hujšega, poizkušal sem z gibanjem, raztezanjem, masažami, ampak bolečina ni minila, bila je zmeraj hujša, saj je tumor zmeraj bolj rasel. Mlad in trmast nisem ukrepal. Ponoči sem se začel močno potiti. To je trajalo do januarja 2022, ko sem končno odšel k osebnemu zdravniku. V zadnjih treh mesecih sem tudi izgubil 22 kilogramov.

Po opravljeni magnetni resonanci se je vse obrnilo na glavo. Izvedel sem, da v sebi na levi strani v trebušni votlini nosim tumor velik 12 x 11 x 11 centimetrov. Ko so mi vzeli tri vzorce tumorskega tkiva za pregled, se je začelo mučno čakanje na izvide, ali je tumor maligen ali benigen. To vprašanje se mi je nenehno vrtelo po glavi. Po 10 dneh je zazvonil telefon in doktor mi je povedal, da je tumor rakav. Ko sva končala klic, se mi je stemnilo pred očmi, vlile so se solze in prva misel je bila smrt, ker rak nekako pomeni točno to. To novico je bilo treba povedati tudi najbližjim. Prav tako so se odzvali zelo čustveno.

Če na hitro strnem zdravljenje: sprva sem dobil tri cikle kemoterapij, vsak traja pet dni. Vmes mi je skoraj uničilo ledvico, imel sem hude stranske učinke s slabostmi, bruhanjem, piskanjem v ušesih ... skratka, tumor se je zmanjšal, vendar je bil potrebna operacija, ki pa tumorja ni mogla v celoti odstraniti, saj se je rak vrasel na tretje in četrto medvretence. Vojna še ni bila dobljena. Moral sem prejemati še dodatna dva cikla še močnejše kemoterapije. Po še mnogo hujših stranskih učinkih, bolečinah in zapletih, po hudi oslabelosti in res težki kalvariji je končno prišel težko pričakovan dan zmage.

Pred kratkim ste končali zdravljenje. Vam je težko delati? Kako pa so vas sprejeli v službi?

Delam kot zdravstveni tehnik v domu starejših Na Fari na Prevaljah. Za zdaj še delam štiriurni delovnik, saj je telo po takšnem letu in težji operaciji nemočno in tudi kondicijsko sem bil zelo slab. Na začetka je bilo že štiri ure zelo naporno, veliko je hoje in dvigovanja, vendar je vsak začetek težak, zato so mi tudi v službi malo prilagajali delo, počasi se z rekreacijo tudi to popravlja. V službi so me bili seveda vsi veseli in srečni, ker je to težko obdobje za mano.

Kaj pa čustva? Kako ste jih naslovili?

Bilo je težko, vojna v glavi, saj kemoterapija vpliva na vse zdrave in nezdrave celice v telesu, s tem so prišli tudi izbruhi jeze za malenkosti, spremembe počutja so se dejansko lahko zgodile v nekaj trenutkih, večkrat je prišel trenutek, ko me je zlomilo, solze in misel, zakaj ravno jaz. Velikokrat sem tudi rekel, da ne grem več na kemoterapijo, da tega ne zmorem več, čeprav sem globoko v sebi vedel, da je to potrebno končati. V teh težkih trenutkih so mi veliko pomagali moji najbližji in društvo OnkoMan, v prvi vrsti še posebej predsednik društva Matej Pečovnik. Imel sem pogovore in podporo z vseh strani, brez katere mi ne bi uspelo.

Bi rekli, da imate moški težave, ko so v igri čustva in vprašanja v zvezi z zdravjem? Ste današnji moški, mlajše generacije, drugačni?

Da. Moški veljamo za močnejše in mislim, da zaradi tega težje spregovorimo o svojih težavah in poiščemo pomoč. Zdi se mi tudi, da mlajše generacije to naredijo še težje, konec koncev sem sam pri 24 letih potreboval skoraj šest mesecev, preden sem poiskal pomoč, ker sem še mlad in mi, po mojem seveda, ne more biti kaj hujšega.

Med najinim spoznavnim kramljanjem ste omenili, da delo opravljate v domu starejših občanov, v prostem času pa ste prostovoljni gasilec. "Očitno rad pomagam drugim," ste mi rekli. Kaj pa sebi?

Psihološko pomoč samemu sebi vidim in dobim, ko pomagam drugim. Zaradi tega se bolje počutim in v sebi občutim mir, ker sem storil nekaj dobrega. Psihološko pomoč pa dobim tudi v društvu OnkoMan, kjer se družim in pogovarjam z osebami, ki so prav tako doživele osebno izkušnjo z rakom. Večkrat me odpeljejo na kakšno nogometno tekmo, na kolo in mi kot "veterani" pokažejo, da je tudi po takšni izkušnji možno živeti vrhunsko ali pa še bolje kot prej.

Ko gledate nazaj, bi lahko rekli, kje se je zalomilo?

Ne, v življenju nekaj nisem delal prav, kaj to je, ne vem, vem pa, da je bilo potrebno nekaj spremeniti, prehrana, gibanje mogoče ravno to gasilstvo in članstvo pri društvu OnkoMan ter še večja pomoč drugim. Pravijo, da se dobro z dobrim vrača.

Vam izkušnja z rakom kaj posebnega predstavlja? Ste jo doživeli kot kazen, življenjski izziv, priložnost za spremembo ...?

Izkušnja z rakom mi je pokazala, zakaj je treba ceniti svoje zdravje, ko si zdrav, ne takrat, ko se moraš boriti zanj. To izkušnjo sem sprva vzel kot življenjski izziv, ker to je bila dejansko borba za življenje. Najprej je bilo potrebno zmagati, kar mi je ‒ hvala bogu ‒ tudi uspelo, potem pa je bilo seveda potrebno tudi nekaj v življenju spremeniti, kaj točno, ne bom vedel nikoli, ampak začel sem se več gibati in bolj gledati na svoje telo, pazim pri prehrani, čeprav se še vedno zelo rad prekršim. Ali sem bolezen razumel kot kazen? Ne vem, mogoče v tistih težkih trenutkih, ko sem se spraševal, zakaj ravno jaz. Kaj sem storil takšnega v življenju, da me je to doletelo?

Odločili ste se osveščati.

Da, med zdravljenjem sem se pridružil društvu OnkoMan, že pred boleznijo sem malo sodeloval z njimi in že takrat so me zelo lepo sprejeli. Pomembno je, da se osvešča moške in se jih vzpodbuja, da se kdaj tudi sami pregledajo, če najdejo kakšne nepravilnosti, da pravočasno najdejo zdravniško pomoč in o svojih težavah tudi spregovorijo. In pa še tista misel, ki sem jo omenil v prejšnjem vprašanju: Ceni svoje zdravje, ko si zdrav, ne ko se moraš boriti zanj.

Modri Fon novembra je sprememba v pravo smer.

Telekom Slovenije in Xiaomi od nakupa izbranih mobitelov Modri Fon novembra prispevata 5.000 EUR donacije za Slovensko onkološko društvo za moške OnkoMan. Društvo bo sredstva namenilo nadaljnjemu ozaveščanju o pomenu preventive in zgodnjega odkrivanja raka, letošnje aktivnosti pa so namenjene ozaveščanju o raku prebavil pri moških. Z akcijsko ponudbo dveh mobitelov, in sicer Redmi 12C 128 GB in Xiaomi 13T Pro, lahko kupci mobitelov prispevate k skupni donaciji.

Spremljajte Tehnik na družbenih omrežjih Facebook, Instagram, X in TikTok.