Test na dlani: Xiaomi Redmi Note 13 Pro+ 5G

Na kratko bi dejal, da je na videz prijeten, čeprav ne pretirano izstopajoč mobitel, ki v sebi združuje tako dobre kot slabe stvari. Še dobro, da je prvih več in da zaradi tega cena še vedno ostaja v sprejemljivih okvirjih.

Gledano od spodaj navzgor, mobiteli družine Redmi Note 13 zasedajo spodnji del cenovne lestvice, medtem ko se Redmi Note 13 Pro+ že skoraj lahko z ramo ob rami primerja z mobitelom Xiaomi 13T. Od modelov tega kitajskega izdelovalca, ki so dostopni pri nas, so nad njima samo še 13T Pro in premijska mobitela Xiaomi 13 in 13 Pro, ki se bosta počasi umaknila letošnjim naslednikom.

Xiaomi z družino mobitelov Redmi Note 13 nagovarja uporabnike, ki želijo imeti vsaj eno dobro lastnost sodobnega mobitela, ob tem, da zanj niso pripravljeni plačati manjšega bogastva. V vrhu navzven podobnih je Redmi Note 13 Pro+ z dvema »kosoma« elektronike, dvema komponentama, ki krepko presegata razred, v katerega uradno sodi oziroma v katerega ga »porivajo«. To sta 200-milijonska kamera in zaslon. Dosti ne zaostajajo niti druge komponente, pri katerih pa so vseeno morali sprejeti nekaj kompromisov. Sicer ne bi mogli govoriti o razmeroma zmogljivem in obenem dostopnem mobitelu.

Oblikovno nič kaj poseben, a nad materiali se nima smisla zmrdovati

Xiaomi do denarnice prijaznejše cene dosega tako, da v dostopnejše mobitele vgrajujejo sicer dobre komponente, ki pa so stare leto ali dve. To se vidi na vsakem koraku, razen morda pri procesorju, torej tudi pri uporabljenih materialih. Oblika ni nič posebnega. Ne slaba, a tudi ne dobra. Nekaj vmes, zaradi česar se bo mobitel zlil med povprečje. Kar ni nujno slabo. Pa vendar. Ohišje, odporno proti vodi in prahu, iz kombinacije aluminijastega okvira in dve generaciji starega utrjenega stekla se za moj okus preveč blešči. Ne, ker mi to ne bi bilo všeč, temveč ker se zaradi tega mastni madeži prstov preprosto preveč poznajo. Rak rana marsikaterega mobitela srednjega razreda, celo tistih, ki imajo plastičen hrbet.

Velikost mobitela pogojuje zaslon. Vemo, kako je z njim oziroma kaj želimo. Da je čim večji. Nič ne de, da ga je zaradi tega težko uporabljati z eno roko. Ker sodobne mobitele poredko uporabljamo tako, morda le tedaj, ko je ena od rok z nečim zasedena, velikost praktično nikogar več ne moti. Zdi se mi, da bi prej kot kritiko, da je prevelik, slišal kritiko, da bi lahko bil večji. Poleg razmeroma robustne izdelave se mi zdi pomembneje, da robovi nudijo prijeten oprijem in da mi mobitel nikdar ni hotel zdrsniti iz dlani. Ko se že vrtim kot mačka okoli vrele kaše okoli zaslona, velja omeniti, da mu prav nič ne manjka. Ne zna prilagajati hitrosti osveževanja po enoherčnih korakih, a dvomim, da bo to večino motilo. Pomembnejše je, da se hitrost dvigne na 120 hercev, ko je treba, in spusti na 60, ko ni, da bi mobitel varčeval z energijo. Glede na uradne podatke naj bi bila vmes še stopnja, ko je zaslon osvežen 90-krat v sekundi, medtem ko je hitrost osveževanja vedno vključenega zaslona 30 hercev. Še bolj vas bo razveselil podatek o vrhnji svetilnosti, ki pripomore, da je zaslon lepo čitljiv celo med uporabo na prostem, ko nanj sijejo močni sončni žarki.

Nekaj več »pare« v kotlu nikakor ne bi bilo odveč

Naj rečejo, kar hočejo, toda igre sodijo med aplikacije, ki jih najpogosteje uporabljamo. Zaradi tega je zmogljivost še kako pomembna, saj pričakujemo, da je celo dostopni mobitel sposoben vsaj za silo poganjati zahtevne igre. Vgrajeni procesor je v tem rangu. Za silo bo šlo, toda zaradi ne pretirano velike moči (mimogrede, ta doseže približno polovico zmogljivosti, ki so jih sposobni najboljši procesorji) je izkušnja igranja grafično najbolj zahtevnih iger na meji še sprejemljivega.

Manj »moči« pomeni manj gretja. 30-minutni obremenitveni test sicer pokaže manjši padec hitrosti, toda premica v smeri navzdol ima zelo nežen naklon. V tem času niti poraba energije ni pretirana. Dobrih deset odstotkov. Pet ur delovanja pri največji možni obremenitvi je zlahka dosegljivih, kar v praksi pomeni, da baterija brez večjih težav zdrži dva dneva.

Druga elektronika, kamere bom tu izvzel, se giblje med toplim in hladnim. Na topli strani sta velika baterija s podporo hitremu polnjenju in obilen pomnilnik. Kaj pa na hladni strani? Večina preostalega, a še najbolj zvočnika, ki ne dosegata povprečja ne v glasnosti ne kakovosti zvoka. A kaj bi se repenčil, ko je jasno, da za resno slušnost potrebuješ večji zvočnik ali brezžične slušalke.

Tri leta podpore počasi postaja premalo

Za nov mobitel, čeprav je bil na Kitajskem predstavljen že pred leti, Android 13 ni najboljša popotnica. Spodobil bi se najnovejši sistem, kajti ob obljubljenih treh nadgradnjah bi to pomenilo eno sodobnejšo različico več.

Uporabniškega okolja še niso 'dali na prepih'. Dejal sem že, da ga je Xiaomi v zadnjih letih prečistil in nekoliko približal okusu zahodnih uporabnikov, a se nekaterih zadev še vedno držijo kot pijanec plota. Zaradi stalnega potrjevanja in sprejemanja pravil uporabe in ne vem česa vsega še, je postopek aktivacije naprave vse bolj nadležen, za moj okus pa je občutno preveč že nameščenih aplikacij. Čeprav se večine zlahka znebiš, potrebuješ le nekaj časa, si želim bolj minimalističnega in manj natrpanega okolja. Naslednje pa je zanimivo. Poleg zanimive funkcije s prikazom stanja uporabe in informacij o vgrajenih komponentah je kolega v nastavitvah našel sistem CIT, s katerim hitro preizkusite njihove zmogljivosti.

Nočne fotografije ravno ne prepričajo

Čudim se, da imajo nekateri mobiteli še vedno bližinsko kamero, katere ločljivosti nikogar ne prepriča. Zaradi tega sem že davno sklenil, da česa podrobnejšega o njej nima smisla povedati. Boljša, čeprav ima za moj okus tipalo s premajhnim številom pik, se izkaže širokokotna, medtem ko je zvezda tega mobitela pravzaprav kamera z 200-milijonskim tipalom. Edino, kar mi ni bilo najbolj všeč, so bile občasno izprane barve, ki so se pojavljale v razmerah nekje med odličnimi in nadvse slabimi svetlobnimi razmerami.

Medtem na dnevnih fotografijah večjih napak ne najdem, razen da je na širokokotnih fotografijah preprosto premalo podrobnosti. A kljub temu bodo marsikoga zadovoljile. Drugače je v zahtevnejših svetlobnih razmerah, ko se enakost barv podre. Na širokokotnih fotografijah niso več naravne oziroma takšne, kot so na običajnih in povečanih fotografijah glavne kamere. Nima smisla iti v podrobnosti. Ker so širokokotne fotografije ponoči mehke (nejasne) in s premalo podrobnosti, raje uporabljajte glavno kamero, kadarkoli je to mogoče.

Popolnoma enako je s snemanjem videa. Dnevni videoposnetki so dobri, a ponoči se hitro prikradejo nejasnosti in težave z ostrenjem. A čisto neuporabni niso. Oziroma bom spet uporabil frazo, da so boljši, kot sem pričakoval glede na elektroniko, vgrajeno v mobitel.

Sklepna beseda

Vsekakor je Xiaomi Redmi Note 13 Pro+ 5G treba vzeti v obzir, če iščete dobro napravo po ceni, prijazni do denarnice. Seveda bi lahko bil boljši, a potem ne vem, kaj ostane za prihodnje leto. Pravzaprav je vse v in na njem v ali malo nad povprečjem razreda, zaradi česar si upam trditi, da bo zadostil potrebam manj do srednje zahtevnih uporabnikov.