Test na dlani: Honor Magic6 Pro

No, razen morebiti obilnega elementa z objektivi kamer, kajti njegova estetika je stvar subjektivnega pogleda na lepoto in slog, ter ne najbolj izčiščenega uporabniškega vmesnika. A to ne sme zamegliti zmogljivosti mobitela, saj te v nobenem trenutku niso pod vprašanjem.

Kitajski proizvajalci zadnji dve leti za hrbtišče mobitela poudarjajo pomen umetnega materiala. Ni plastika (čeprav se s površnim pogledom in na otip prav veliko od nje ne loči), temveč umetno (vegansko) usnje. Dobro vprašanje je, zakaj bi si želel umetnega ali naravnega namesto za marsikoga bolj uglednega utrjenega stekla, toda oni menijo, da je tako. Kakorkoli. Razlika med veganskim in »sintetičnim« je snov, iz katere je hrbtišče izdelano (iz rastlinskih vlaken namesto plastike), vse drugo so malenkosti. Primerno je, ker dovoli brezžično polnjenje, ker se ne razbije ob padcu, ker je toplo na dotik in ker se prstni odtisi ne poznajo. A zato ne diha, saj nima por, ne razvije »patine«, kar daje pravemu usnju poseben čar, ter je obenem občutljivo na odrgnine in umazanijo. Ker je površina prevlečena z zaščitno prosojno folijo, jo je razmeroma preprosto čistiti in je obenem neobčutljiva na vodo. Ne rečem, da mi ni všeč, vendar mi je ravno tako ali še bolj všeč hrbet iz stekla, ravno prav matiran, da se prstni odtisi na njem manj poznajo. Zavedam pa se, da je to stvar okusa.

Preveč izstopajoča in obilna grba na hrbtu

Okus je pogosto subjektiven, toda tudi če svojega skušam ne upoštevati, mi dvoje pri Magicu 6 preprosto ni najbolj všeč. Medtem ko Apple nikdar niti ni poskušal ter sta Samsung in Xiaomi izravnala daljša robova zaslona, Honor ohranja zaobljena. Zaradi krivulje, ki se zrcalno nadaljuje v smeri hrbtne ploskve, je mobitel prijetneje držati v dlan, a po drugi strani je bolj kot ne postalo jasno, da drugih prednosti ukrivljenost ne prinaša in nekatere celo moti. Ne bi se spuščal v dikcije o »potopljeni vizualni izkušnji«, kajti čeprav se sliši zanimivo, v praksi ne pomeni prav ničesar.

Bolj kot ukrivljenost zaslona, ki sicer ne prinaša ničesar posebno dobrega, pa vendarle vsaj ne moti, je nekaj čisto drugega izboklina na hrbtu. Posledica večjega tipala predvsem glavne kamere je globlji objektiv, toda to ne opravičuje dejstva, da izboklina zaseda skoraj celo širino in dobro tretjino višine mobitela. Posebej, ker boste v tehničnih podatkih našli podatek o tankosti ohišja, ki debelin izbokline, čeprav je še enkrat tolikšna, ne upošteva. Strupeno ost bi zlahka usmeril še na njeno oblikovanost, a kot sem že dejal, je lepota pogosto subjektivna. Raje si o tem ustvarite lastno mnenje.

Poleg različice s hrbtiščem v veganskem usnju je na voljo še različica v črni barvi, pri čemer je hrbet steklen. Honor je eden od tistih kitajskih izdelovalcev (družbo mu dela najmanj še Huawei), ki se odloča za »domače« utrjeno steklo. Ob njegovem opisu uporabljajo visoko leteče tehnološke nazive, nenazadnje podobno počne tudi Apple, zatorej jim gre verjeti, ne da bi metal mobitel po tleh oziroma praskal z nečim trdim po njegovi površini. Menim namreč, da večina utrjenih stekel nudi podobno varnost proti razbitju in praskam. Tako vsaj kažejo vzdržljivostni preizkusi.

Pri zmogljivosti tam, kjer mora biti

Izbor procesorja nikakor ne preseneča. Posledica moči je težava s segrevanjem, ki pa je v tem primeru dobro rešena. Vsaj bolje kot pri nekaterih drugih mobitelih z enakim procesorjem. Spet se bom najprej pozabaval s sintetičnim obremenitvenim testom, saj samo ta ves čas ohranja zmogljivosti mobitela na najvišji ravni. Takrat je segrevanje pričakovano visoko, vendar je hlajenje razmeroma učinkovito, saj upočasnjevanje jeder izriše linearno in ne preveč navzdol usmerjeno premico.

Kot verjetno že veste, segrevanje med običajno uporabo nikdar ni tako pereče, saj je procesor do maksimuma obremenjen le krajši čas. Temu sledi poraba energije, ki je ravno tako ena od dobrih plati tega mobitela – zaradi nadpovprečno velike baterije in dokajšne varčnosti. Bolj kot med obremenitvenim testom, pri katerem napolnjenost baterije v eni uri pade za slabo tretjino, so razveseljivi podatki med običajno rabo. Predvajanje videa z YouTuba v domačem brezžičnem omrežju in s polovično svetilnostjo zaslona je baterijo v eni uri izpraznilo za le 6 oziroma 8 odstotkov, če je bila svetilnost najvišja. Pričakovano je poraba višja med igranjem iger. Zaradi izračuna sem uporabil srednjo zahtevno igro Genshin Impact ob srednjih grafičnih nastavitvah in s 30 sličicami na sekundo. Po eni uri je bila baterija 'olajšana' za 16 odstotkov, kar bi v praksi pomenilo dobrih šest ur igranja. Dvodnevna avtonomija ob srednje zahtevni uporabi torej ni nekaj nemogočega. Posebnost mobitela je še ta, da ima baterija silicijevo-ogljično katodo, ki nudi višjo gostoto shranjene energije na prostorninsko enoto in bolje deluje v mrazu.

Presenetil vas bo zvok

Za zaslon sem pričakoval, da bo odličen, kajti že dolgo je jasno, da je to poleg kamer tisti element, ki mu proizvajalci posvečajo največ podrobnosti. Razen morebiti za kakšno piko prenizke ločljivosti mu drugega ne morem očitati. Svetilnost, še posebej točkovna, je več kot dovoljšna za udobno uporabo na prostem, barve so odlične, medtem ko do 120-herčno osveževanje poskrbi za gladek prikaz slike med grafično zahtevnimi igrami. Nekaj težav ima zaslon z vidnimi koti, saj se slika nekoliko pokvari ob pogledu od strani, kar pa za mobitel ni večja ovira. Od strani nanj skoraj nikdar ne gledamo.

Bolj kot zaslon me je presenetil zvok stereo zvočnikov. Pričakoval sem spet povprečno predstavo, a je bil zvok že pri dveh tretjinah jakosti glasen, kot je pri tekmecih pri najvišji. Ni samo glasnost tisto, kar vas prepriča. Dobra je tudi kakovost, kjer tokrat (zdi se mi, da celo prvič) nisem pretirano pogrešal niti globljih nizkih tonov.

Še vedno trdim, da morajo na vmesniku še delati

V osmi različici še nekoliko izčiščen uporabniški vmesnik ima pričakovano dodane funkcije umetne inteligence, kot sta semantično iskanje in takojšni prikaz lokacije na zemljevidu že po dotiku mesta zanimanja v sporočilih (brez kopiranja in lepljenja) – poleg celotnega nabora Googlovih storitev in aplikacij. To omenjam, ker Honor marsikdo še vedno povezuje s Huaweijem, ki zaradi ameriške prepovedi do njih ne more, čeprav sta podjetji že kar nekaj let uradno ločeni. Obljubljene so štiri posodobitve sistema (do različice Android 18) in pet let varnostnih popravkov. Manj, kot za svoje letošnje najboljše mobitele obljublja Samsung, a več kot obljubljajo tekmeci oziroma je Honor nudil lani.

Razen manjših oblikovnih sprememb videza okolja niso pretirano spreminjali, zato še vedno ostajajo njegove prednosti in slabosti. Velika mape in kartice za organizacijo aplikacij na zaslonih uvrščam med prve, medtem ko so zame osrednja slabost še vedno aplikacije, ki jih večina ne potrebuje (a jih je občutno manj kot v prejšnjih različicah vmesnika). Drugo je ostalo bolj kot ne, kot je bilo, česar proizvajalec seveda ne sliši najraje. Na primer, še vedno ni bližnjice do podatkov o aplikaciji v nastavitvah po zadržanju prsta na ikoni aplikacije na zaslonu. Če bi zgolj radi preverili dovoljenja, morate uporabiti daljšo pot po menijski strukturi nastavitev.  

Sprednji kameri družbo dela tipalo za zaznavo globine in je uporabno za prepoznavanje kretenj in odklepanje zaslona z obrazom, če vam sicer natančno in hitro optično tipalo prstnega odtisa ne odgovarja. Morda, ker je postavljeno bližje spodnjemu robu zaslonu, kot je običajno.

Fotografskim zmogljivostim ne morem veliko očitati

Izbor kamer ostaja enak kot lani, vendar sta dve močno izboljšani. Glavna kamera ima sicer fizično manjše tipalo kot lani, a je to »kompenzirano« s svetlobno močnejšim objektivom z dvema stopnjama odprtosti zaslonke. Telefoto kamer pa ima ob manjši 2,5-kratni optični povečavi občutno večjo ločljivost tipala, ki dovoli 5-kratno digitalno povečavo (skoraj) brez izgube kakovosti.

V dnevnih razmerah so fotografije odlične, kar praktično večja za vse tri kamere in za petkratno digitalno povečavo fotografije. Barve so povsod enake ob dovolj širokem dinamičnem razponu, podrobnosti je dovolj in ostrenje mi ni delalo večjih težav. Z eno izjemo. Glavna kamera v normalnem fotografskem načinu samodejno spreminja nastavitev zaslonke med f/1,4 in f/2,0. Upoštevati je treba, da je globinska ostrina pri bolj odprti zaslonki plitka, zato lahko celo majhni premik roke povzroči napačno izostritev. Natanko to se mi je pripetilo pri fotografiranju črnega teloha. Pričakovano sta nadpovprečno dobri tudi obe povečani fotografiji, medtem ko je na širokokotni zaradi širokega kota rahlo popačena geometrija. Ravno tako nisem opazil, da bi se v takšnih primerih na katerokoli fotografijo priplazilo preveč šuma. Sem pa opazil nekaj drugega. To je težnja po pretirani obdelavi zelo finih podrobnosti, kar se najbolj očitno pozna ravno pri velikih povečavah.

Podnevi se nima smisla razburjati nad kakovostjo sprednje kamere, saj je sposobna zajeti živahne barve ob realističnih kožnih tonih in več kot dovolj podrobnosti. V slabših razmerah je kakovost selfijev za odtenek nižja, a še vedno razmeroma dobra.

Nekaj več razlik med kamerami se opazi ponoči. Ko preklapljate med kamerami in opazujete prizor na zaslonu mobitela, opazite, da je temnejši, ko je izbrana širokokotna kamera ali 5-kratna povečava. Manjša svetlobna občutljivost se nato preslika na fotografije, kajti ti dve sta manj svetli, kot sta svetli fotografiji glavne in telefoto kamere. Glavna kamera ima celo v takšnih razmerah odličen dinamični razpon z dobro ohranjenimi podrobnostmi in osenčenjem, medtem ko barve ohranjajo primerno raven natančnosti in živahnosti. Odlično se izkažeta tudi obe povečavi, čeprav je predvsem pri večji opazna težnja po mehčanju prizora. Še najslabše se obnese širokokotna kamera, čeprav ločljivost zagotavlja dovolj podrobnosti in so fotografije od daleč videti čisto korektne.

Magic 6 gotovo izstopa pri kakovosti in vsestranskosti fotografije, česar ne morem v celoti reči za video. Posnetki so dobri v vseh svetlobnih razmerah, vendar ne odlični, kot bi morda pričakovali glede na vgrajena tipala s svetlobno občutljivejšimi objektivi in zmogljivejšim procesorjem. Dnevni video je ob živahnih barvah malce mehak in se ne razlikuje prav veliko glede na izbrano kamero. Nekaj drugega je snemanje ponoči, ko so razlike med kamerami očitnejše. Ravno tako se pri snemanju s širokokotno kamero pozna, da tipalo ni optično stabilizirano.

Sklepna beseda

V množici bolj prepoznavnih blagovnih znamk zlahka spregledate sicer odličen Honorjev mobitel, ki vam bo zaradi obilnega hrbtnega elementa všeč ali pa vam bo šel močno na živce. Stvar okusa, a sam menim, da bi bilo bolje, če bi bili objektivi bolj zliti v ohišje, kot so v tem primeru. Nenazadnje velik element vsaj malo moti med igranjem iger. Preostalo je na zelo visoki ravni: procesor, velikost pomnilnika, zaslon, baterija in še posebej kakovostna vsestranska fotografija. Zaradi vsega tega si Magic 6 Pro zagotovo zasluži, da pride v ožji izbor, če si želite imeti v rokah trenutno enega boljših letošnjih mobitelov s sistemom Android.