Test na dlani: Električni skiro Xiaomi 4 Ultra

Je obilnejši, varnejši in z daljšim dosegom. Vse to se mora nekje poznati. In se. Težje ga je prenašati in nemogoče ga je prevažati v prtljažniku povprečnega družinskega avtomobila.

Xiaomijevi električni skiroji družine Mi365 niso samo legendarni s svojo značilno obliko in kablom, ki se vije od krmila navzdol do motorja in zavor, so tudi daleč najbolj zastopani na slovenskih cestah. Ne ogrožajo jih niti zelenčki Bolt. Toda čas, razvoj in predvsem zahteve po večjem dosegu in varnosti so naredile svoje. Prišel je čas za večji skiro. Xiaomi je vzornika našel v modelu S65 podjetja Navee, katerega lastnik je obenem odpravil največji slabosti: nekoliko nerodno programsko opremo in nesrečno izbran motor z reduktorjem brez možnosti povrnitve energije med zaviranjem ali vožnjo po klancu navzdol.

Xiaomi 4 Ultra sodi med velike skiroje s temu primerno omejeno prenosljivostjo. Pod široko stojno površino so skrite zmogljivejše baterije, za dodatno povečanje mer pa poskrbi vzmetenje obeh koles. Voznik v primerjavi z manjšimi skiroji stoji višje in ima pred seboj za odtenek širše krmilo, ki izboljša stabilnost vožnje.

Glavne značilnosti ostajajo

Skiro ohranja značilno zasnovo z robustnim preklopnim mehanizmom. Zaradi obilnosti se mi zdi škoda, da niso vgradili še mehanizma, ki zasuka krmilo vzporedno s telesom, saj bi bil na ta način v zložljivi obliki lažje obvladljiv. Krmilne ročice so znane tudi kot razmeroma velik zaslon. Bohoti se na sredinskem delu krmila in je v večini primerov lepo berljiv. Težave pa boste imeli s prebiranjem podatkov, ko bodo na skiro neposredno sijali močni sončni žarki. Čas je, da se nekdo opogumi in namesto običajne vgradi na primer zaslonsko tehniko elektronskega črnila.

Kot je postalo že praksa, je nujna povezava z aplikacijo Xiaomi Home, že zato da skiro aktivirate po ogledu videa z varnostnimi nasveti (in pravili). Kasneje je nujna za nadgradnje programske opreme in morebitno prilagajanje ravni elektronskega zaviranja oziroma povrnitve energije. Najraje imam najvišjo stopnjo, saj lažje ustavim brez uporabe bobnaste zavore v prednjem kolesu. Aplikacija je uporabna še za preverjanje prevoženih kilometrov in stanja baterije s predvidenim dosegom, ki je še na voljo. Zanimivo pa je, da ni več na voljo ohranjevalnik hitrosti. Po svoje logično in pričakovano, kajti zaradi pogostega ustavljanja in speljevanja v mestih ni uporaben. Nekatere celo moti.

Skiro je opremljen s svetlobnimi telesi, ki jih predpisuje zakon. Svetilo spredaj in rdečo sijalko zadaj, ki zasveti tudi ob zaviranju, nadgrajuje še nekaj bočno nameščenih odsevnih teles.

Zaradi vzmetenja občutno varnejši

Dvojno vzmetenje vpliva na večjo varnost in udobnost. Trki z robniki ali udarnimi luknjami na cestišču ob polni hitrosti se ne končajo vedno s padcem čez krmilo in po nekaj kilometrih vožnje po slabi podlagi ne čutite bolečin v nogah, kot jih pri večini drugih skirojev, ki nimajo enako učinkovitega blaženja. Žal tudi v tem primeru ni vse lepo, kot je videti na prvi pogled. Čeprav je največja nosilnost 120 kilogramov, že pri mojih 80 kilogramih teže ostane vzmetenju za moj okus premalo hoda. Lažji od mene se s tem gotovo ne boste strinjali.

Pogonski motor je tokrat v zadnjem kolesu (večina skirojev ga ima spredaj), kar pa ne moti. Če niste pozorni, se tega niti ne zaveste. Moči je več kot dovolj za vožnjo po ravnem in za premagovanje krajših vzpetin. Vseeno dvomim o podatku o premagovanju 25-stopinjskega naklona. Vsaj ne pri moji teži. Med daljšo vožnjo po cestišču z 10-stopinjskim naklonom je namreč hitrost zdrsnila s 25 na 16 kilometrov na uro. Med plezanjem v še bolj strm klanec je hitrost padla pod deset kilometrov, a ne toliko, da bi bila stabilnost ogrožena. Od vseh skirojev, na katerih sem stal, z izjemo enega z dvokolesnim pogonom, se ta še najbolje vzpenja po cesti na Toško čelo blizu Ljubljane.

Zaviranje je dvojno. Bolje je, da uporabite zaviranje z motorjem, ki se sproži takoj, ko spustite ročko za »plin«. Pri najmočnejši stopnji od treh se skiro ustavi v manj kot desetih metrih. Če se morate ustaviti prej, potem boste posegli po ročki na krmilu, ki sproži zavoro v sprednjem kolesu. Izbirate med štirimi voznimi načini: s hitrostjo pešca (6 kilometrov) oziroma s hitrostjo 20 ali 25 kilometrov na uro, pri čemer sta na voljo dva načina z najvišjo hitrostjo. Razlika med njima je v tem, kako skokovito je pospeševanje. Ohranjanje največje dovoljene hitrosti po ravnini deluje dobro, a odpove med vožnjo navzdol. Ob držanju ročice za plin namreč ni nikakršnega sistema za samodejno zaviranje, z izjemo zvočnega obvestila, ki se sproži, še preden hitrost naraste na 30 in več kilometrov na uro. Takrat je čas, da spustite ali vsaj delno sprostite ročico.

Odličen doseg

Poleg udobne (in varnejše) vožnje bo marsikoga presenetil doseg. Nisem sicer dosegel uradnih 70 kilometrov, ki so dobljeni v posebnih pogojih in z ravno prav težkim voznikom, toda vseeno sem v danih razmerah, ko je temperatura zraka optimalna za delovanje litij-ionske baterije, zlahka presegel doseg 50 kilometrov. Poleg že omenjene »žive« teže upoštevajte še, da sem večinoma vozil po ravnini z malo vzponi in spusti, pa še ti so bili razmeroma kratki. To pa je že dnevna razdalja, ki bo večini zadoščala in omogočila, da skiro polnite samo čez noč.

Sklepna beseda

Xiaomi 4 Ultra stane zajeten tisočak, toda naj vas to ne prestraši. Nekateri podobno veliki skiroji so še nekoliko dražji. Gotovo ni najbolj prenosljiv, zato nikakor ni primeren za to, da bi ga imeli v prtljažniku vozila in uporabljali po potrebi. Namenjen je stalni uporabi v mestu, na primer namesto kolesa. V tem primeru nudi veliko, a odkrito rečeno, sta me najbolj navdušila doseg in vzmetenje obeh koles. Če bi lahko, potem bi si zaželel eno samo spremembo  vgradnjo motorja z nazivno močjo tisoč vatov.

Spremljajte Tehnik na družbenih omrežjih Facebook, Instagram, X in TikTok.